Več kot 20 nevladnih organizacij in zvez nas je danes na ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Matejo Čalušić, naslovilo javno pismo glede kritično nizke stopnje samooskrbnosti Slovenije. Ministrstvo pozivamo k bolj trajnostno naravnani državni promociji kmetijskih in živilskih proizvodov, ki bo skladna s prehranskimi smernicami in bo prispevala k javnemu zdravju, povečanju samooskrbe v Sloveniji na kritičnih področjih zelenjave, sadja in krompirja ter spodbudila pridelavo zdrave, ekološke hrane.

Ob zaostrovanju okoljske krize in porastu s prehrano povezanih bolezni je nesprejemljivo, da ministrstvo z javnimi sredstvi podpira promocijo hrane, ki dokazano škoduje zdravju ljudi in okolja. Zdravje in okolje sta javni dobrini, ki ju je država dolžna varovati skozi odgovorno upravljanje javnih sredstev. To pomeni, da morajo javna sredstva spodbujati samo prehrano in prakse, ki so skladne z javnozdravstvenimi in podnebnimi cilji ter s prehranskimi smernicami.

S široko skupino podpisanih organizacij bi radi pokazali, da za te spremembe obstaja široka družbena podpora.

Javno pismo s pozivom je v celoti objavljeno spodaj in na tej povezavi.

Spoštovana ministrica Mateja Čalušić,

spodaj podpisane organizacije smo zaskrbljene nad kritično nizko stopnjo samooskrbnosti Slovenije pri zelenjavi, sadju in krompirju, več kot 80 % hrane na naših policah je uvožene. Podnebni in geopolitični pretresi bodo pridelavo hrane v Sloveniji v prihodnje še dodatno ogrozili ter še povečali našo prehransko odvisnost od svetovnega živilskega trga. Zato vas pozivamo k sistemskim spremembam, ki bodo vzpostavile podlago za porabo javnih sredstev za bolj trajnostno naravnano državno promocijo kmetijskih in živilskih proizvodov, ki bo skladna s prehranskimi smernicami in bo prispevala k javnemu zdravju, povečanju samooskrbe v Sloveniji na zaskrbljujočih področjih zelenjave, sadja in krompirja ter spodbudila pridelavo zdrave, ekološke hrane.

Trenutno imamo v Sloveniji škodljiv sistem državne promocije živil. Veljavni Zakon o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov namreč daje podlago za sektorsko neuravnoteženo promocijo, kjer sta sektorja z najvišjo stopnjo samooskrbe (meso in mleko), ki tudi povzročata največ kmetijskih emisij toplogrednih plinov in drugih škodljivih vplivov na okolje, paradoksalno deležna največ promocije. V letu 2025 je bila predvidena višina sredstev iz sektorjev in proračuna za promocijo mesa in mleka skoraj milijon evrov (958.200 evrov), za sektor sadja le 150.000 evrov, sektor zelenjave pa zaenkrat sploh ni vključen v sistem promocije. Pri tem je stopnja samooskrbnosti Slovenije pri zelenjavi, sadju in krompirju kritično nizka,1 hkrati pa prebivalci Slovenije uživamo pretirane količine mesa in mesnih izdelkov,2 ki predstavljajo resno grožnjo javnemu zdravju. Zadnja nacionalna prehranska raziskava je razkrila, da kar 90 % odraslih presega priporočila glede dnevnega vnosa mesa, obratno pa jih le 5 % dosega priporočen vnos zelenjave, posledično pa je pri večini prebivalcev tudi bistveno prenizek tudi vnos prehranskih vlaknin.3 Podobno zaskrbljujoči so tudi podatki za otroke oz. mladostnike.4

Ob zaostrovanju okoljske krize in porastu s prehrano povezanih bolezni je nesprejemljivo, da še vedno dopuščamo in celo z javnimi sredstvi podpiramo promocijo hrane, ki dokazano škoduje zdravju ljudi in okolja.

Oglaševanje ima ključno vlogo pri tem, kakšno hrano kupujemo in jemo, pri tem pa v našem prostoru prevladuje oglaševanje hrane, ki je škodljiva zdravju ljudi in okolja. Nedavno objavljeno poročilo komisije EAT-Lancet, mednarodne skupine strokovnjakov s področij prehrane, zdravja, podnebja, kmetijstva, gospodarstva in družbenih ved, opozarja, da brez preobrazbe v trajnostni prehranski sistem ne moremo preprečiti katastrofalnih podnebnih sprememb in ohraniti stabilnih pogojev za življenje na Zemlji, prav tako pa ne ublažiti zdravstvene krize. Poziva k prehodu na prehrano, v kateri prevladuje raznolika polnovredna hrana rastlinskega izvora (zelenjava, sadje, stročnice in žita) in k zmanjšanju potrošnje hrane živalskega izvora.

Slabo je, da nas velik del oglaševanja, ki smo mu izpostavljeni v našem prostoru, nagovarja k nezmerni potrošnji nezdrave hrane z veliko vsebnostjo živil živalskega izvora in visoko predelane hrane. Nesprejemljivo pa je, da v tem sodeluje tudi država s svojo kampanjo Naša super hrana, ki bi morala biti največji zgled. Sredstva za to kampanjo so res majhna v primerjavi s sredstvi, ki jih v oglaševanje hrane vlagajo drugi akterji, npr. trgovci in živilsko-predelovalna industrija, a kampanja Naša super hrana je zelo prepoznavna in ker za njo stoji MKGP, je v očeh ljudi tudi bolj zaupanja vredna. Pregledne študije in meta-analize jasno kažejo, da izpostavljenost prehranskim dražljajem, med katere sodijo tudi oglaševalska sporočila, predstavlja pomembno determinanto prehranskega vedenja. Takšni dražljaji povečajo verjetnost izbire oglaševanih živil ter kratkoročno povečajo njihov dejanski vnos. To potrjuje, da oglaševanje ne deluje zgolj kot pasivna informacija, temveč kot vedenjsko učinkovita spodbuda, ki lahko krepi škodljive prehranske vzorce ali pa – če je vsebinsko ustrezno usmerjeno – podpira javnozdravstvene cilje. Povečana izpostavljenost sporočilom, ki promovirajo sadje in zelenjavo, bi tako preko istega mehanizma lahko prispevala k večji pogostosti zdravju koristnih izbir v populaciji.5 Zato je odgovornost Ministrstva še toliko večja.

Oktobra letos je v soorganizaciji Umanotere in Zveze potrošnikov Slovenije potekal posvet Oglaševanje na žaru: Kako bomo ustavili promocijo škodljive hrane? Med udeleženci posveta – med njimi predstavniki relevantnih zavodov, interesnih združenj in ministrstev s področij kmetijstva in prehrane, zdravja ter šolstva, predstavniki oglaševalcev in oglaševalskih agencij, civilnodružbenih in raziskovalnih organizacij ter medijev – jih je skoraj 60 odstotkov na vprašanje, kaj jih najbolj jezi pri oglaševanju škodljive hrane, izbralo prav to, da »plačujemo oglaševanje zdravju in okolju škodljive hrane tudi z javnim denarjem«. Posvet je bil dobro obiskan in medijsko pokrit, kar kaže na to, da je tema izjemnega pomena tudi za potrošnike. Osrednja govorka posveta Nicola Wilks, soustanoviteljica mreže Adfree Cities, je v številnih medijih predstavila primere odgovorne regulacije oglaševanja iz tujine (npr. MMC RTV, Delo, Mladina, Marcel).

Zdravje in okolje sta javni dobrini, ki ju je država dolžna varovati skozi odgovorno upravljanje javnih sredstev. To pomeni, da morajo javna sredstva spodbujati samo prehrano in prakse, ki so skladne z javnozdravstvenimi in podnebnimi cilji ter s prehranskimi smernicami. Zato vas pozivamo, da MKGP nemudoma pristopi k potrebni spremembi zadevne zakonodaje, tako da bo bodoča državna promocija usmerjena v samooskrbno »podhranjena« sektorja zelenjave in sadja ter v ekološko kmetijstvo. S tem bo država pozitivno vplivala na zdravje ljudi, prispevala k zmanjšanju škodljivih vplivov na okolje, naravo in podnebje, obenem pa povečala samooskrbo, ki je ena glavnih strateških usmeritev države.

S spoštovanjem,

Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj
Zveza potrošnikov Slovenije
Zveza društev ekoloških kmetov Slovenije
PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja
ZAVOD KNOF SO.P.
UMMI, Zavod za izobraževanje Koper
Focus, društvo za sonaraven razvoj
Društvo Knjižnica Reči
Mladinska zveza Brez izgovora Slovenija
Slovensko združenje za kronične nenalezljive bolezni
Vitra Cerknica
Greenpeace v Sloveniji
Društvo Humanitas – center za globalno učenje in sodelovanje
Slovenska filantropija, Združenje za promocijo prostovoljstva
Inštitut za zdravje in okolje
Kulturno izobraževalno društvo PiNA
Društvo Ekologi brez meja
Center za trajnostni razvoj podeželja Kranj
CIPRA Slovenija, društvo za varstvo Alp
Zavod Svibna, regijski zavod za ohranjanje in trajnostni razvoj podeželja
Zveza za Živali
Društvo AETP
Zveza biodinamikov Slovenije

 

1 Stopnja samooskrbnosti pri zelenjavi je bila v letu 2024 36 %, sadju 27 % in krompirju 41 % (vir: SURS)

2 Priporočila glede uživanja rdečega mesa in mesnih izdelkov (vir: NIJZ)

3 Gregorič, M.; Hristov, H.; Blaznik, U.; Koroušić Seljak, B.; Delfar, N.; Pravst, I. Dietary Intakes of Slovenian Adults and Elderly: Design and Results of the National Dietary Study SI.Menu 2017/18. Nutrients 2022, 14, 3618. https://doi.org/10.3390/nu14173618

4 Poličnik, R.; Hristov, H.; Lavriša, Ž.; Farkaš, J.; Smole Možina, S.; Koroušić Seljak, B.; Blaznik, U.; Gregorič, M.; Pravst, I. Dietary Intake of Adolescents and Alignment with Recommendations for Healthy and Sustainable Diets: Results of the SI.Menu Study. Nutrients 2024, 16, 1912. https://doi.org/10.3390/nu16121912

5 Emma J. Boyland, Sarah Nolan, Bridget Kelly, idr. (2016). Advertising as a cue to consume: A systematic review and meta-analysis. American Journal of Clinical Nutrition.
Devina Wadhera, Elizabeth D. Capaldi-Phillips (2014). A review of visual cues associated with food on food acceptance and consumption. Eating Behaviors.
Marija Vukmirovic (2015). The effects of food advertising on food-related behaviours and perceptions in adults: A review. Food Research International.