Kot vsako leto doslej je tudi Mednarodno poletno šolo politične ekologije 2024 obiskalo veliko novinark in novinarjev. Predavanja, ki temeljijo na politični ekologiji, so odlična priložnost za izobraževanje, prisotnost tujih strokovnjakov pa je obenem odlična priložnost za poglobljene intervjuje.
Izpostavljamo nekaj objav, ki smo jih zaznali v juliju:
Okoljska kriza je tudi kriza demokracije
Intervju v časopisu Dnevnik s političnim ekonomistom Garethom Daleom, predavateljem na Univerzi Brunel v Londonu, ki se raziskovalno ukvarja zlasti s preučevanjem paradigme gospodarske rasti, politično ekonomijo okolja, tehnološkim fetišizmom in podnebnimi spremembami.
Izpostavil je, da okoljska kriza tudi kriza demokracije. Večina sveta ni podvržena načelom demokracije, pač pa bogatim, ki postajajo vse bogatejši. Tako kot v svojem predavanju, s katerim je odprl letošnjo poletno šolo na FDV, je bil kritičen tudi do Evropskega zelenega dogovora:
“Zeleni novi dogovor je predlog predvsem ameriških, pa tudi britanskih levičarskih ekonomistov za nekakšno sindikalno vodeno pravično tranzicijo, ki bi vključevala obsežno in močno vladno posredovanje. Evropski zeleni dogovor je le bleda senca tega; je oblika podnebnega odlašanja. Podnebno odlašanje pa je le nova oblika podnebnega odlašanja.”
Konec sveta ni nekaj, kar prihaja v prihodnosti
Intervju na spletnem portalu MMC RTVSLO.si z okoljskim ekonomistom Jamesom Meadwayjem, ki se je med drugim specializiral za ekonomijo z vidika okoljske krize. V preteklosti je predaval na univerzah v Sussexu, Londonu in Cambridgeu, bil pa je tudi ekonomski svetovalec britanskega finančnega ministra v senci, glavni ekonomist pri fundaciji New Economics Foundation in direktor foruma Progressive Economy Forum. Je tudi gostitelj podkasta Macrodose.
Tako v predavanju z naslovom kot v intervjuje je izpostavil, da konec sveta ni nekaj, kar prihaja v prihodnosti, ampak se je s podnebnimi spremembami in okoljsko krizo že zgodil. Lahko enostavno rečemo “konec je”, vendar tudi če podnebne spremembe ignoriramo, ne bodo ignorirale nas.
Tako pa je odgovoril na vprašanje, kdo je ekološki ekonomist in kako lahko prepriča ves svet, da bo ukrepal glede podnebne krize:
“Veliko ljudi še vedno razmišlja o okolju kot od podsistemu ekonomije, celo na zeleni radikalni levici! Pogovarjati se želijo o ekonomiji, okolje pa dojemajo kot njen podsistem. Kriza, v kateri smo, od nas zahteva, da se nehamo pretvarjati, da še vedno živimo v takšnem svetu. Industrijski kapitalizem je v približno 200 let dolgi zgodovini z velikanskimi izpusti ogljikovega dioksida povzročil zelo očitne spremembe podnebja. Zelo dolgo je sodobna gospodarska rast temeljila na ekonomski aktivnosti, s katero smo spreminjali okolje. Posekali smo gozdove, odprli rudnik premoga, črpali nafto, zgradili mesta. Zdaj se je nenadoma zgodba obrnila in začeli smo se odzivati na dogajanje v okolju, podnebne spremembe so začele spreminjati ekonomijo. Okolje spreminja, kar počnemo! Kar naenkrat nekatere stvari stanejo veliko več, na primer letalo, s katerim letite, bo verjetneje imelo težave zaradi turbulenc, posledice podnebnih sprememb konkretno pretresajo življenje vsakega posameznika. O okolju in ekonomiji moramo torej začeti razmišljati kot o dveh enakopravnih in povezanih sistemih, s čimer imajo pogosto tudi največji okoljevarstveniki, ki so sicer kritični do kapitalizma, težave.”
Celoten intervju lahko preberete tukaj.
O trendu digitalizacije kmetijstva z delavske in okoljske perspektive
Na Radiu Študent so objavili intervju z Mauro Benegiamo, raziskovalko na področju ekonomske sociologije in delavske študije na Oddelku za politične vede Univerze v Pisi, z naslovom: Maura Benegiamo: ekstraktivizem, »agrobiznis« in digitalizacija kmetijstva
Celoten intervju lahko poslušate tukaj.
Živimo v lažnem obilju, v obilju “bullshita”
Živimo v obilju “sranja” – imamo veliko preveč stvari, ki jih ne potrebujemo in premalo stvari, ki bi jih potrebovali.
“Pri lažnem obilju imamo v mislih materialne odpadke in dobiček. Dobička niso deležni vsi, temveč le določeni ljudje. Tudi zato je ideja o povečevanju BDP-ja kot o povečevanju napredka … Na svetu je več denarja kot kadar koli prej, a ni enakomerno porazdeljen, zato je to obilje lažno, je obilje “sranja”. Zato uporabljamo ta izraz, v smislu, da nam prodajajo “bullshit”, da nam lažejo, češ, kako je to dobro za vse.”
Na primer: štiridnevni delovni teden, dober in učinkovit javni prevoz, več javnih storitev, več prostega časa in boljša delovna mesta…
Celoten intervju lahko preberete tukaj.
O zeleni gentrifikaciji
Intervju z Melisso Garcia Lamarca, raziskovalko in profesorico na Središču za trajnostne študije Univerze v Lundu na Švedskem, na spletnem portalu N1 o zeleni gentrifikaciji. Izpostavila je, da zeleni ukrepi za prilagajanje na podnebne spremembe pogosto s sabo prinašajo tudi tako imenovano zeleno gentrifikacijo. Lepši in bolj zeleni deli mest, ki so prijetnejši za bivanje, postanejo dostopni samo za premožnejše, revnejši prebivalci pa se morajo zaradi rasti cen izseliti. Raziskave kažejo tudi, da se nepremičnine v mestih, ki se promovirajo kot zelena, pogosto občutno podražijo.
“Seveda je privlačno in seksi biti zeleno mesto. Vsa mesta želijo biti zelena in trajnostna in se pogosto lotijo velikih projektov, kot so obnove kanalov, rek in obrežij, preureditev starih železniških prog v zelenice in podobno. Tovrstni posegi pritegnejo naložbe, a so to naložbe za elito, višji razred. Tako sama stanovanja kot tudi storitve, ki jih tam ponujajo. Mislim, da se morajo mesta namesto na te izjemne projekte bolj osredotočiti na to, kaj zelenega ljudje potrebujejo v obstoječih soseskah.”
Celoten intervju lahko preberete tukaj.
O razmerju med osrednjimi in perifernimi državami
Intervju na Radiu Študent z Marianom Felizom, profesorjem politične ekonomije na argentinski Narodni univerzi v La Plati, o zelenem kapitalizmu in njegovi zmožnosti reševanja podnebnih sprememb, o ekosocializmu ter o razmerju med tako imenovanimi osrednjimi in perifernimi državami. Beseda pa je tekla tudi o ekstrakciji litija v Argentini in načrtih argentinskih oblasti, da povečajo delež proizvedene elektrike iz obnovljivih virov energije.
Celoten intervju lahko poslušate tukaj.
Ljudje imajo od energetskih zadrug neposredno korist
Evropo je zajel val energetskih skupnosti. Začelo se je odmikanje od modela lastništva iz preteklosti, ko sta proizvodnjo električne energije nadzirali le eno ali dve podjetji. To prinaša manj uvoza, več ustvarjanja lokalnih delovnih mest, ustvarjanje vseh teh tehnologij v Evropi, doprinos lokalnim ekonomijam…
Tako je pojasnil promotor energetskih skupnosti Chris Vrettos, iz združenja REScoop.eu in grške zadruge Electra Energy, v intervjuju za spletni portal Čas za zemljo. Njegov odgovor na vprašanje, zakaj bi se državljani in državljanke odločili za vstop v energetske skupnosti, pa je naslednji:
“Prvi razlog je seveda ekonomski, saj ko začneš proizvajati lastno energijo, postaneš neodvisen od energetskega trga. Po ruski invaziji na Ukrajino je zanimanje ljudi iz vse Evrope, od Grčije do Belgije in Španije, skokovito naraslo. Ljudje ne želijo več, da bi zasebna podjetja na njihov račun ustvarjala tolikšne dobičke. Želijo se osamosvojiti. Želijo proizvajati lastno energijo. Potem so tu seveda še okoljske koristi, saj tako aktivno prispevate k energetskemu prehodu. Trdim, da če projekt načrtujete kolektivno, ga tudi izvajate bolj skrbno. Tako ne posekaš gozda, da bi postavil vetrne turbine. Poskušaš dati prednost streham, parkiriščem ali območjem, ki so bližje mestu, da ni treba odvzeti nobenega zemljišča za druge namene, celo za kmetijska zemljišča.”
O potencialu energetskih skupnosti v Evropi je dodal: “Do leta 2050 bo vsak drugi Evropejec proizvajal lastno energijo iz sončnih kolektorjev ali energetskih skupnosti in tako pokril 45 % potreb po električni energiji v EU, kažejo raziskave. Možnosti so torej res velike. Omejitev ni.”
Celoten intervju lahko preberete tukaj
V intervjuju za časnik Večer pa je Chris Vrettos tako kot na predavanju predstavil, kako so v nekaterih grških energetskih skupnostih ljudje dobili celo negativne račune za elektriko:
“Da, to se že dogaja, ljudje dejansko občutijo investicijo v svojem žepu, ni več le teorija. Dokazi so tukaj. In še nekaj, račun, ki vam ga bom poslal, ni iz gospodinjstva, je iz podjetja. Veliko je malih podjetij, kot so pekarne, kavarne, v dotičnem primeru pisarna kreativne agencije. Ker imajo dostop do cenejše energije, je njihova konkurenčnost na trgu neposredno večja. Dostop do cenejše energije neposredno ščiti mala in srednja podjetja, ta pa so hrbtenica evropskega gospodarstva. Prepričan sem, da tudi slovenskega, enako kot grškega. Še eno zanimivo številko velja omeniti. Mednarodna agencija za energijo je izračunala, da so samo dodatne kapacitete obnovljivih virov, ki jih je inštalirala Evropa od leta 2022 do 2023, torej kapacitete, nameščene v enem letu, evropskim potrošnikom privarčevale 100 milijard evrov. Torej ne gre samo za to, da nekaj govorim jaz kot aktivist, ampak je to izračunala mednarodna agencija. Ob koncu dneva tudi če rečemo, da podnebne spremembe ne obstajajo, da je vse larifari – že če naredimo naše domove bolj udobne z obnovami, če posodobimo javni potniški promet, bodo naša življenja boljša.”
Celoten intervju lahko preberete tukaj.
