Naš odziv na trenutno situacijo bo oblikoval podnebno prihodnost naslednjih desetletij

Tako kot so vlade po vsem svetu hitele s sprejemanjem ukrepov za zajezitev epidemije Covid-19, tako tudi že snujejo različne ukrepe za reševanje gospodarstva, ki jim bodo po koncu epidemije sledili še raznovrstni nadaljnji ukrepi in intervencije.

Način oživljanja gospodarstva bo usodno vplival na našo prihodnost: na gospodarstvo, zdravstvo, podnebje, in nasploh na način življenja.

Pri reševanju gospodarske krize, ki se že nakazuje, je nujno upoštevati cilje Pariškega sporazuma in Agende za trajnostni razvoj

Potrebujemo tudi učinkovit in trajnosten evropski zeleni dogovor. Le na tak način bomo vzporedno naslavljali tudi podnebno krizo. V kolikor bodo finančna sredstva usmerjena v čiste oblike energije, bo naša prihodnost čisto drugačna, kot če bomo še naprej spodbujali fosilno industrijo, onesnaževanje zraka ter se v luči zasledovanja čim višjega BDP-ja ne ozirali na nevarnosti za zdravje in življenja ljudi in s tem tudi ne na zdravstveno blagajno. Vse skupaj lahko razbremenimo in podpremo, če sredstva usmerimo v tehnologije, raziskave, razvoj področij, ki ne izkoriščajo in obremenjujejo okolja. In ljudi postavimo pred korporacije. 

Pritisk hitre rasti bolnikov na zdravstvene sisteme lahko primerjamo s pritiskom, ki ga ima dogma neskončne gospodarske rasti na naš planet in vire, ki nam omogočajo življenje. Zato bi moral biti izhod iz te krize osnovan na odcepitvi od ideje neskončne gospodarske rasti, kot ključnega elementa blagostanja in politik. Potrebna je pravična porazdelitev obstoječih virov, upoštevajoč omejitve planeta, ob nujnem spoštovanju človekovih pravic za vse.

Zahtevajmo sistemske ukrepe in spremembe

Izsušeno morje

Ukrepanje vsakega posameznika in posameznice je ključnega pomena, veliko je odvisno od naših navad in sledenja ukrepov (npr. ali upoštevamo karanteno, nošenje mask, fizično distanco….). Izkazalo se je, da tudi na ravni posameznika in skupnosti to lahko naredimo, če je tak družbeni dogovor. A brez sistemskih sprememb in podpornih mehanizmov ne gre. Tako je tudi v spopadanju s podnebno krizo.

Ukrepi morajo temeljiti na upoštevanju znanosti in stroke

Trenutno stanje nam je vlilo upanja, da politiki lahko upoštevajo znanost in stroko, če želijo, in temu hitro prilagodijo ukrepe in politike na različnih področjih delovanja ter prerazporedijo velike vsote sredstev.

Izjemnega pomena sta mednarodno sodelovanje in solidarnost

Za podnebno krizo se nam je zdelo, da nas v Sloveniji ne bo toliko prizadela (čeprav se Slovenija, po ocenah ARSO, segreva do dvakrat hitreje od svetovnega povprečja!). Kljub temu, da opažamo vse večje suše in težke pogoje za kmetovanje ter pomanjkanje snega, vendarle nismo prisiljeni v beg in iskanje novih domov, ne čutimo pomanjkanje hrane. Zdi se, kot da se dogaja na drugem koncu sveta. A prav tako kot Covid-19 tudi podnebna kriza ne izbira. Prizadane vse. Samo, da na različne načine, v različnih obdobjih. Najbolj ranljivi pa so pri vseh globalnih krizah tisti najšibkejši.

Covid-19 nas je na nek način združil v boju. Zasledujemo isti cilj in uspešni smo lahko le s sodelovalnostjo in solidarnostjo. Tudi boja proti podnebnim spremembam ne moremo biti sami in ni učinkovit brez mednarodnega sodelovanja. Zato moramo od svojih predstavnikov zahtevati in upravičeno pričakovati, da so odločni tudi na EU in mednarodni ravni. Naslednja podnebna konferenca, ki bi se morala novembra odviti v Glasgowu, je prestavljena na naslednje leto. Kar pa ne sme biti izgovor za odlašanje z ukrepi. Na njej morajo države nastopiti ambiciozno in pripravljeno.

Narava v stekleni krogli

Iz trenutne korona situacije se lahko naučimo marsikaj. Poleg vseh grozot in težav, ki jih je povzročila (smrti, obolenja, zaprtje izobraževalnih ustanov in podjetij, odpuščanj, večanje socialnih razlik…) je nedvomno pokazala tudi veliko dobrih plati človeštva. Ogromno požrtvovalnosti, solidarnosti, moči, iznajdljivosti. Očitno se lahko povežemo in v skupno dobro delujemo tako na mikro nivoju (spreminjanje lastnih običajev, če je to potrebno), kot na nivoju skupnosti, kjer se je razvila močna mreža vzajemne pomoči in sodelovanja, ki jih uradne statistike niti ne zaznajo (samoorganizacija manjših skupnosti). Kaže pa tudi, da lahko, če se tako odloči, tudi država usmeri sredstva v dobrobit ljudi. Iz krize bomo izšli zmagovalci zgolj v primeru, da bomo skupaj izbrali pot naprej, ki bo v okviru planetarnih meja, okolju prijazna ter družbeno pravična. Pri tem pa naj nas država podpre.