V najrodovitnejši dolini v Srbiji nameravajo odpreti rudnik litija, ki bo onesnažil okolje, vodo in zrak in zaradi katerega se bo moralo preseliti 350 družin. Postavljanje infrastrukture se, kljub nasprotovanju ljudi, že dogaja. Vse skupaj pa poteka zelo netransparentno, tako s strani Ria Tinta, kot srbske vlade, ki projekt podpira. Projekt ima tudi podporo Evropske unije, ki projekt vidi kot del širšega načrta neodvisnosti Evropske unije od drugih delov sveta. Nasprotniki rudnika zato menijo, da del krivde nosi tudi Evropska unija.
Na povabilo Focusa je včeraj Slovenijo obiskala Jelena Bunić, intersekcionalna aktivistka, ki deluje na področju podnebne in socialne pravičnosti ter feminizma, članica kolektiva Marš sa Drine in lokalne sekcije Extinction Rebellion v Srbiji. Predstavila je, kako nevaren bi bil rudnik za življenje ljudi in kako ogroženo je že zdaj življenje tistih ljudi, ki v Srbiji glasno nasprotujejo projektu.
“Nasprotniki so soočeni z grožnjami in aretacijami. Že deljenje vabila na protest na Facebooku lahko pomeni obtožbo nasilnega rušenja ustavnega reda, za kar je zagrožena kazen 15 let,” je izpostavila Jelena in opozorila tudi na t. i. registre ekoloških teroristov, na katerem pristanejo naprotniki rudnika. Gre ze enega izmed pritiskov, ki jih izvajajo na prebivalce, ki naspotujejo projektu. Poleg tega jim policija preiskuje stanovanja, sledijo jim neoznačena vozila ipd.
Jelena Bunić se je včeraj zvečer udeležila dogodka, ki ga je Focus v sodelovanju s Slovensko filantropijo in Slovensko kinoteko organiziral v okviru 15. Festivala migrantskega filma. Skupaj s slovenskim producentom, režiserjem, scenaristom in direktorjem filmske produkcije Rusalka ter avtorjem filma “The Other Side of the Pipe” Markom Kumerjem – Murčem in strokovnjakinjo za področje odgovornosti podjetij in človekovih pravic v okoljski organizaciji Focus Eleno Lunder je bila gostja pogovora “Kozarec vode z arzenikom, prosim!” Kam vodi nebrzdan ekstraktivizem?, v katerem smo osvetlili širše vprašanje ekstraktivizma in izkoriščanja naravnih virov. Pred tem je bila projekcija dokumentarnega filma “Arica”, ki razkriva tragično zgodbo mesta v Čilu, uničenega zaradi nebrzdanega izkoriščanja naravnih virov in odlaganja strupenih odpadkov s strani švedske rudarske družbe Boliden.
Kaj pa, če bi zakonodaja lahko ščitila ljudi in planet pred pohlepom korporacij?
Primera Arice ali Ria Tinta žal še zdaleč nista osamljena. V zadnjih nekaj desetletjih so bila nekatera največja in najbolj znana podjetja v Evropski uniji vpletena v grozljive kršitve človekovih pravic in povzročanja okoljske škode v državah po vsem svetu. Otroško in prisilno delo, izkoriščanje delavcev in delavk, onesnaževanje okolja, ohlapne zdravstvene in varnostne zaščite … so le nekateri primeri kršitev, s katerimi so povezana evropska podjetja. Kljub temu, da so jim bile okoliščine znane, niso naslovila kršitev svojih podružnic ali poslovnih partnerjev v svojih globalnih vrednostnih verigah, čeprav imajo nanje tudi sama znaten vpliv.
Organizaciji European Coalition for Corporate Justice (ECCJ) in Anti-Slavery International sta na podlagi nekaj konkrentih primerov pripravili poročilo “Kaj pa, če…”, ki poleg konkretnih kršitev podjetij predstavi tudi, kako bi lahko učinkovita evropska zakonodaja ščitila ljudi in planet pred pohlepom korporacij. Eden izmed vključenih primerov je tudi primer Arica. Poročilo smo prevedli v sloveščino in si ga lahko preberete TUKAJ.
Evropska unija torej ima vzvode za preprečitev okoljskih škod in kršitev človekovih pravic ter za spodbudo bolj pravičnih in trajnostnih praks, vendar se ne moremo otresti občutka delovanja s figo v žepu. Besedilo letos sprejete prelomne direktive o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti je postalo zaradi lobiranja gospodarstva razvodenelo in premalo ambiciozno, da bi nudilo zaščito v celotni vrednostni verigi. Da nosi Evropska unija, ki sicer toliko govori o nujnosti vladavine prava, velik del krivde pri projektu Ria Tinta v Srbiji, pa je mnenja Jelena Bunić:
“Nikjer v Evropi ne izkopavajo litija, na Srbijo pa zdaj gledajo kot na eksperiment, rudarsko kolonijo in tudi žrtev, da vidijo, kako se bo to izkopavanje izšlo. Ker mislijo, da je to dovolj daleč stran, kar pa tudi ne drži, saj onesnaženje ne pozna meja.”
Jelena Bunić je gostovala v Odmevih, kjer se je pogovarjala z voditeljem Igorjem E. Bergantom. Prispevek je na voljo na spletni strani TV Slovenija TUKAJ.
Z njo se je pogovarjala tudi novinarka Radia Slovenija Špela Novak. prispevek je bil del oddaje Dogodki in odmevi in mu lahko prisluhnete TUKAJ.
