NEK2 – dražja in nevarnejša ponovitev TEŠ6

Zapis dr. Lidije Živčič je bil prvotno objavljen v Objektivu, prilogi časopisa Dnevnik, v soboto, 21. avgusta 2021, ter na spletni strani www.dnevnik.si.

 

Pred desetimi leti smo obiskali zaprt rudnik urana v Bolgariji. Z nami je bil francoski inženir jedrske fizike, Bruno iz organizacije CRIIRAD. Za razliko od številnih inženirjev jedrske fizike Bruno ni slep vernik v ‘nadmoč’ jedrske energije, temveč si jo upa prevpraševati in strokovno drezati tudi po njenih neželenih negativnih stranskih učinkih.

Po meritvah radioaktivnosti okoli nekdanjega rudnika urana smo v bližini zaprtega vhoda opazili otroško igrišče s klopmi in mizami – kot nalašč za malico. Medtem ko smo vsi posvečali pozornost sendvičem, je Bruno brkljal po Geigerjevem števcu, napravici, ki meri radioaktivnost. V nekem trenutku se je oglasil že dobro znani zvok števca, in sicer na način, za katerega smo tudi mi, jedrski laiki, dobro vedeli, da lahko pomeni samo zelo visoko raven radioaktivnosti. Vsi smo usmerili poglede v Bruna, ki nam je pojasnil, da gre za več kot 100-kratno preseganje varne ravni radioaktivnosti. Seveda smo se vsi zgrozili nad dejstvom, da je nekdo na visoko radioaktivnem območju naredil igrišče za otroke, Bruno pa ni bil videti pretresen – pojasnil je, da na takšne ali pa še veliko višje ravni radioaktivnosti naleti v hišah, kjer so kuhinjske ploščice narejene iz ostankov pri pridobivanju urana, ali v kletnih prostorih, kjer se rad zadržuje radioaktivni plin radon. Pojasnil je, da krajša izpostavljenost ne bi smela biti nevarna (kljub temu smo sendviče pojedli zelo hitro!), da pa ima lahko daljša izpostavljenost nevarne posledice. Na primer, ocenjuje se, da je med 25.000 smrtnimi primeri zaradi pljučnega raka v Franciji na leto od 1200 do 3000 mogoče pripisati posledicam izpostavljenosti radonu[1].

Za razliko od Bruna, ki nam je poskušal pojasniti, kaj je lahko in kaj ni nevarno, imajo po navadi jedrski fiziki tendenco, da jedrsko energijo predstavljajo kot popolnoma netvegano početje. Zato moramo nalogo prevpraševanja tveganosti nadaljnjega razvoja kapacitet za rabo jedrske energije odigrati v civilni družbi. Potem, ko je ministrstvo za infrastrukturo 19. julija 2021 izdalo energetsko dovoljenje za novi jedrski blok v Krškem, bomo v Sloveniji potrebovali močan glas ljudi, ki se trudijo početi podobno kot Focus: prevprašati stroko in družbo, katera je najprimernejša pot pravične energetske tranzicije Slovenije.

Se nam obeta ponovitev TEŠ6?

Po polomiji, ki smo ji bili v Sloveniji priča ob gradnji zadnjega večjega energetskega objekta, premogovne elektrarne TEŠ6, imam občutek, da smo ne samo na začetku, temveč že zelo globoko v novi polomiji, ki pa nas bo stala vsaj 4-krat več, verjetno pa bo še veliko dražja.

Zgodbo TEŠ6 smo v Focusu spremljali in nanjo opozarjali v javnosti vse od takrat, ko je takratni (in trenutni) premier Janez Janša jeseni leta 2006 predstavil TEŠ6 kot projekt v Resoluciji o nacionalnih razvojnih projektih 2007-2023[2]. Brez javne razprave in brez osnove v takratni energetski politiki Slovenije[3] si je TEŠ6 od takrat tiho, ampak ob jasni podpori politike iz skoraj vseh političnih opcij utiral pot. Pripravljala se je dokumentacija, potekalo je umeščanje v prostor, vlagal se je denar. Ko se je leta 2009 začelo o tem glasneje govoriti v javnosti, je bilo v projekt vloženih že vsaj 25 milijonov evrov[4], in to je bil eden od ključnih argumentov, da se projekta menda ne splača več zaustaviti.

Ob izdaji energetskega dovoljenja za 2. blok NEK-a je sicer minister Vrtovec zagotovil, da se bo sedaj javna razprava šele pošteno začela, ampak – vsaj kolikor bi se lahko naučili iz zgodbe o TEŠ6 – projekt se zdaj  že močno kotali po svoji poti in javna razprava bo samo kljukica na seznamu obveznosti do družbe, nekakšna pretveza ‘demokracije’, resne razlike pa ne bo ustvarila.

Razen če se uspemo upreti projektu, ki nam ga v spregi s politiko vsiljuje jedrska stroka.

Tako pregrešno draga, da se ne splača

Gradnja novega jedrskega reaktorja je tako pregrešno draga, da se enostavno ne splača. Nemški inštitut za ekonomske raziskave, DIW Berlin, je naredil simulacijo dobičkonosnosti gradnje jedrskih elektrarn na osnovi trenutno veljavnih parametrov (cen, tehnologije…). Rezultati so pokazali, da naložba v jedrsko elektrarno v vseh primerih povzroči velike finančne izgube. Tudi v najboljšem primeru je bila neto sedanja vrednost jedrske elektrarne ocenjena na izgubo v višini približno 1,5 milijarde evrov. Zaključiti je mogoče, da ob upoštevanju vseh predpostavk glede negotovih parametrov jedrska energija nikoli ni donosna[5].

Vse več študij dokazuje, da postaja jedrska energija vse dražja, investicije v jedrsko elektrarno pa vse bolj tvegane zato, ker stroški gradnje in vzdrževanja ponavadi krepko presežejo predvidene. Spomnimo, TEŠ6 je bil prvotno ocenjen na 602 milijona evrov[6], na koncu pa smo zanj plačali 1,4 milijarde evrov. Podobna je slika stroškov jedrskih elektrarn, ki so trenutno v gradnji.

Študija[7] stroškov kaže, da jih je od 180 zajetih jedrskih reaktorjev kar več kot 90 odstotkov prekoračilo načrtovane stroške. Povprečno so načrtovane stroške prekoračili za 117,3 odstotka. Kar 64 odstotkov jih je prekoračilo tudi načrtovano časovnico, s čemer se je gradnja reaktorjev podaljšala v povprečju za malo manj kot tri leta.

Jedrske elektrarne, ki se trenutno gradijo v Evropi, kažejo podobne znake, kot ugotovitve študij. Konkretno: britanski Hinkley Point C, francoski Flamanville in finski Olkiluoto so v veliki zamudi tako časovno kot tudi v velikem povečanju stroškov (Flamanville dosega 5,8 krat večje stroške, kot je bilo načrtovano, in ima 12 letno zamudo, Olkiluoto pa je 3-krat dražji in je v zamudi za 13 let)[8]. Pri projektu Vogtle v ZDA so se stroški povečali s prvotnih 14 milijard ameriških dolarjev v letu 2013 na 29 milijard ameriških dolarjev v letu 2017 (kar je približno 9400 ameriških dolarjev za kilovat)[9].

Kdo bo na koncu vse to plačal?

Družba GEN energija sicer pravi, da je, dokler nista znana cena in poslovni model, težko govoriti o tem, kdo bo za naložbo plačal. Kljub temu pa ocenjujejo, da bi naložbo v največji možni meri financirali sami – z lastnimi viri, s krediti dobavitelja in z obveznicami[10]. Glede na ekonomsko analizo inštituta DIW Berlin, ki pravi, da je jedrska elektrarna za privatni kapital nedonosna naložba in da je trenutno razvoj jedrskih elektrarn v rokah netržnih sistemov – torej odvisen od podpore s strani države[11] – je takšna napoved družbe GEN energija zelo optimistična.

Na tem mestu si bom dovolila malce prerokovanja. Moja teza je, da bomo denar za financiranje NEK2 – ki ne bo stal 5-6 milijard evrov, kot se trenutno ocenjuje, pač pa vsaj 10 milijard – iskali v Rusiji ali na Kitajskem, ki sta trenutno zainteresirani za gradnjo jedrskih elektrarn s pomočjo državnega denarja. Če se nam je s TEŠ6 zgodilo to, da je projekt zvezal roke nadaljnjemu razvoju dela energetskega sektorja, ki je v rokah HSE, se nam bo z NEK2 zgodilo to, da bomo zvezali roke razvoju celotne države. Ob razmišljanju o financiranju NEK2 s strani Rusije ali Kitajske, si ne morem pomagati, da ne bi pomislila na Črno goro, ki je zaradi kitajskega posojila za financiranje ene avtoceste bolj kot ne marioneta v rokah omenjene velesile, sedaj pa postaja še marioneta EU, ki ji bo pomagala prebroditi težave, nastale s kitajskim posojilom[12]. Pa še to: če bo projekt financirala npr. Kitajska, bodo v celoti prevzeli kontrolo nad projektom – upravljanje z elektrarno, njihovi jedrski strokovnjaki, njihovi delavci. Seveda močno upam, da se motim…

Jedrska energija ne bo rešila podnebja, pa naj vam to še tako zelo zatrjujejo

V polemiki o gradnji NEK2 imajo promotorji projekta polna usta ‘brezogljičnosti’ jedrske tehnologije in NEK2 je predstavljen kot rešitelj podnebne krize. Žal imam slabo novico: jedrska energija ne odgovarja na podnebni izziv in ne bo rešila podnebne krize. Ne z vidika izpustov ne z vidika časa, ki ga imamo na voljo za ukrepanje.

Ker je o tem že zelo lepo pisal Zoran Kus, bom samo povzela njegovo razlago[13]: »Približno 75 % vseh toplogrednih plinov na svetu namreč nastane v sektorjih, ki nimajo nobene povezave s proizvodnjo elektrike. Zato bi bil morebitni prispevek energije iz jedrskih elektrarn k reševanju svetovne podnebne krize zanemarljiv. Radikalne spremembe glede trajnostne, obnovljive in učinkovite rabe energije ter zmanjšanja končne rabe energije je namreč potrebno narediti najkasneje v naslednjih desetih do dvajsetih letih. Bitka s podnebno krizo je tekma proti času. … Študija mednarodne agencije za energijo (IEA) navaja, da tudi v primeru, če bi v naslednjih 15 letih na energetsko omrežje priključili po eden jedrski reaktor na teden, bi to zadostovalo samo za 9 % svetovnih ukrepov za nujno zmanjšanje količine toplogrednih plinov za pravočasno dosego podnebnega cilja 2oC, za podnebni cilj 1,5oC Pariškega sporazuma pa še mnogo manj.«

Čeprav zagovorniki jedrske energije slednjo pogosto predstavljajo kot ‘brezogljično’, je treba poudariti, da jedrska elektrarna z nič ali skoraj nič izpusti ne obstaja. Izpusti so ocenjeni nekje na od 78 do 178 g CO2 / kWh[14], kar ni ‘brezogljično’.

Hočemo energetsko neodvisnost, vendar uran ni domač vir

Uran se – statistično gledano – prišteva k domačim virom energije. Zato naj bi v teoriji gradnja novega bloka v Krškem prispevala k povečanju energetske neodvisnosti Slovenije in privrženci gradnje novega bloka na veliko mahajo s tem kvaziargumentom. V resnici novi blok vodi v povečanje energetske odvisnosti – uran namreč uvažamo. Lahko si zatiskamo oči, ampak pridobivanje jedrske elektrike je odvisno od vira, nad katerim nimamo nadzora.

Dovolite mi malce sarkazma: to, da nad soncem in vetrom nimamo nadzora, je eden ključnih razlogov, da se ju kot vir energije otepamo na vse pretege, medtem pa nas pri jedrskem viru ta nadzor sploh ne skrbi. Ima morda še kdo občutek, da uporabljamo dvojna merila?

Ker uran pridobivajo drugje, negativni stranski učinki rudarjenja urana niso naš problem. Trpijo jih ljudje, ki so nam daleč od oči in srca. Zato lahko mi ob rabi jedrske elektrike mirno spimo, medtem ko delavci rudnikov in okoliško prebivalstvo v – na primer – Namibiji zaradi vpliva radioaktivnosti obolevajo za različnimi vrstami bolezni, tudi raka.

Pred negativnimi stranskimi učinki rudarjenja za materiali, ki se uporabljajo za t. i. trajnostne tehnologije, kot so na primer fotovoltaični paneli ali baterije za električne avtomobile, si ne zatiskamo oči – veliko nas zelo dobro ve o nečloveških pogojih dela v rudnikih kobalta v Kongu, kjer pridobivamo rudo za baterije, ki jih potrebujemo bodisi za shranjevanje ‘zelene’ elektrike bodisi za ‘zelene’ električne avtomobile. Pred temi posledicami za okolje in družbo nas svarijo skoraj vsi energetski strokovnjaki ter še kakšen laik počez, ko se pogovarjamo o jedrski energiji, pa strokovnjaki mirno povedo, da se uran šteje kot domač vir energije, ne spregovorijo pa o strašnih zdravstvenih posledicah in onesnaževanju predelovalne verige urana. Zanimivo je, da o negativnih učinkih rudarjenja urana ne spregovori nihče, o negativnih učinkih trajnostnih tehnologij pa vsi vedo povedati tako zelo veliko.

Kdo si želi imeti visoko radioaktivne jedrske odpadke?

Kdo si želi imeti visoko radioaktivne jedrske odpadke? Jaz si jih ne. Vi verjetno tudi ne. Do sedaj še nikjer v svetu niso rešili vprašanja sprejemljivosti visoko radioaktivnih odpadkov, še bolj pomembno pa je, da tudi tehnične rešitve dolgotrajnega skladiščenja visoko radioaktivnih odpadkov ni še nikjer na svetu (išče se rešitev, ki bo trajala vsaj 300.000 let). Znanstveniki kljub milijonskim investicijam še niso odkrili zanesljive metode ravnanja z radioaktivnimi odpadki. Po domače povedano: nerešeno vprašanje jedrskih odpadkov zapuščamo svojim potomcem.

Če nihče – ne vi, ne jaz – nočemo visoko radioaktivnih jedrskih odpadkov, zakaj pričakujemo, da si bodo tega želeli naši otroci ali vnuki? Ali je pravično, da jim to odločitev kar vsilimo?

Kaj smo se naučili iz nesreče v Černobilu? Kot vse kaže, nič

Svoje izkušnje z obiska Černobila skoraj 30 let po nesreči in opažanja o ukrajinskem jedrskem sektorju je v nekaj blogih[15] opisal sodelavec Tomislav Tkalec, zato o tem ne bom izgubljala besed. Si bom pa izposodila par besed od njega: »Akterji, odgovorni za delovanje jedrskih elektrarn, so jo [nesrečo] potisnili globoko v svojo podzavest in poskušajo na vsak način nadaljevati z izkoriščanjem jedrske energije, z zanemarjanjem tveganja. Medtem v bolnici za bolezni, povezane z radiacijo, govorijo o drugi realnosti, ki govori o 15.000 ljudi na leto, ki obiščejo to bolnico.«

Nesreče in napake na jedrskih reaktorjih so relativno pogosta stvar[16]. Veliko je takih, ki jih skoraj lahko zanemarimo, je pa velik problem to, da zanemarimo tudi tiste, ki jih ne bi smeli. Zgornje besede sodelavca Tomija kažejo, da se je točno to zgodilo tudi po Černobilu. Jedrska stroka nas nenehno hiti prepričevati, da gre za varno tehnologijo.

Leta 2011 se je zgodila jedrska nesreča v Fukušimi na Japonskem. Pred to nesrečo so jedrski strokovnjaki in strokovnjaki zagotavljali, da se takšen scenarij naravne katastrofe (močan potres in cunami) ne more zgoditi. Vendar se je, saj naravnih nesreč in njihove moči ne moremo (in ne znamo) napovedovati, prav tako ne moremo odpraviti vseh človeških napak. To pomeni, da so jedrske nesreče možne, še več: tveganje se povečuje, saj se čas rabe jedrske energije daljša, elektrarne se starajo, obenem pa jih je več.

Za ali proti NEK2?

V medijih se je oglasilo že kar nekaj podpornikov in nasprotnikov NEK2. Seveda je stvar debate samo to: NEK2 – da ali ne. Zato je morda za smiselno debato treba narediti korak nazaj.

Da neskončna oziroma neomejena rast na omejenem planetu ni mogoča, so opozorili že številni znanstveniki. Namesto, da torej slepo verjamemo izhodiščem, ki se uporabljajo za načrtovanje energetskega sektorja v Sloveniji (da je treba energetiko načrtovati tako, da bo podpirala nenehno rast gospodarstva z nenehno rastjo rabe energije), bi seveda lahko izhodišče postavili tudi drugače. Lahko bi izhajali iz premise, da moramo korenito zmanjšati rabo energije, ker trenutna raven ni trajnostna in prinaša preveč negativnih posledic za družbo in okolje. Lahko bi najprej naredili vse mogoče, da svoja gospodarstva in družbene ureditve prestrukturiramo na način, da bi na podlagi manjšega kopičenja bogastva v rokah peščice manj negativno vplivali na planet in soljudi.

Seveda pa to ne bi bilo v interesu podjetij, ki imajo koristi od proizvodnje in prodaje energije. Zato je seveda bolje v areno dati vprašanje “NEK2 – da ali ne?” in pustiti, da si podporniki in nasprotniki skočijo v lase, namesto da bi postavljali relevantna vprašanja in odpirali relevantne teme. In mi bomo seveda šli na limanice in igrali igro točno tako, kot nam narekuje investitor.

Kaj bi pravzaprav radi? Kaj bi vam bilo prav?

Pred malo več kot 10 leti smo se pogovarjali o Nacionalnem energetskem programu. V ta namen so bili pripravljeni različni scenariji razvoja slovenske energetike. Eden od njih je analiziral opcijo, da ne zgradimo niti TEŠ6 niti NEK2, temveč vlagamo v učinkovito rabo energije in obnovljive vire energije ter kombinacijo obojega dopolnimo z manjšo novo plinsko elektrarno. Po tem scenariju bi  elektriko lahko celo izvažali. Scenarije so izdelali na Inštitutu Jožefa Stefana. Takrat sta seveda tako politika kot stroka hiteli dokazovati, da nam brez TEŠ6 ni živeti, in resne obravnave omenjenega scenarija zato nismo doživeli. Sedaj bi mogoče bil dober trenutek, da se ta napaka popravi. Vse, kar bi radi – vsaj za začetek – je, da izdelamo vsaj en scenarij pravične energetske tranzicije in se v družbi resno pogovorimo o njem.

Seveda to ne bo dišalo strokovnjakom ‘trde’ energetike in tistim, ki bi utegnili kaj zaslužiti z gradnjo NEK2, veliko raje besedičijo o utopičnosti zelene prihodnosti. Ampak naredimo vsaj eno resno analizo [17], potem pa se bomo lahko naprej pogovarjali.

Prvi korak mora biti zmanjšanje rabe energije

Tako lepo, kot nam je bilo, ko smo v nekaj stoletjih pokurili skoraj vse zaloge, ki jih je narava ustvarjala milijone let, nam ne bo nikoli več. Ja, bodimo odkriti: varčevanje z energijo in pridobivanje energije iz obnovljivih virov energije nista lahki nalogi. Nista lahki nalogi niti za nas kot posameznike, niti za nas kot družbo. Tudi nista brez negativnih vplivov na naravo in okolje ali družbo.

Energetika je velik posel. Ne gre samo za zagotavljanje energije, gre tudi za proizvajanje dobičkov. Veliki igralci, ki so do sedaj obvladovali peskovnik, bodo le težko dopustili, da bi se v peskovniku igral še kdo drug. Zato še zdaleč ne naredimo dovolj, da bi zajezili rast rabe energije. Zagotavljati trenuten nivo rabe energije z obnovljivimi viri energije je zelo težko, ker moramo grobo posegati v okolje in naravo. Zato je prvi korak iskanje načinov za zmanjšanje rabe energije.

Samo ob tržni logiki (še posebej ob stališču, da si bo bogastvo, ki si ga je nakopičila peščica ljudi, utrlo pot do vseh nas) je težko razmišljati o pravični in zeleni energetski tranziciji, zato najprej potrebujemo drugačen pristop k ekonomskemu razmišljanju. Dobro moramo prevetriti naše pojmovanje ekonomije ter z njim povezane gospodarske politike, nato pa jih korenito preoblikovati. Logike dobička večinoma ni mogoče usklajevati z varstvom okolja in dobrobitjo družbe, zato so številne politike, ki naj bi na primer zaščitile podnebje, imele nezaželene učinke. Usklajevanje tržne logike in zelene ter pravične energetske tranzicije je Sizifovo delo – prej ko bomo to razumeli, prej bomo sposobni preiti na drugačen način razmišljanja.

 

[1] http://www.criirad.org/laboratoire/radon/radon.html

[2] http://www.nekdanji-pv.gov.si/2004-2008/nc/si/splosno/cns/novica/article/252/1295/index.html

[3] Resolucija o nacionalnem energetskem programu – http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=NACP45

[4] https://www.zares.si/wp-content/uploads/Kronologija-polomije-z-blokom-6-v-TES.pdf

[5] https://www.econstor.eu/bitstream/10419/201651/1/1671233344.pdf

[6] http://www.slovenijajutri.gov.si/uploads/tx_publikacije/061127_resolucija.pdf

[7] Gilbert, A., Sovacool, B.K., Johnstone, P., Stirling, A. 2017. Cost overruns and financial risk in the construction of nuclear power reactors: A critical appraisal. Energy Policy, Volume 102, p. 644-649.

[8] https://www.greenpeace.org.uk/resources/nuclear-why-the-uk-should-not-rush-a-decision-on-sizewell/, https://www.theguardian.com/uk-news/2019/sep/25/hinkley-point-nuclear-plant-to-run-29m-over-budget

[9] https://www.econstor.eu/bitstream/10419/201651/1/1671233344.pdf

[10] https://n1info.si/novice/gospodarstvo/gen-energiji-energetsko-dovoljenje-za-jek-2/

[11] https://www.econstor.eu/bitstream/10419/201651/1/1671233344.pdf

[12] Virov je veliko, samo v google iskanje vstavite ‘china loan for highway in Montenegro’.

[13] https://a9g3u8k4.stackpathcdn.com/wp-content/uploads/2019/10/Jedrska-utopija_18-10-2019_ZKus.pdf

[14] https://eu.boell.org/en/2021/04/26/7-reasons-why-nuclear-energy-not-answer-solve-climate-change

[15] https://focus.si/razglednica-iz-cernobila-29-let-po-nesreci-jedrskega-reaktorja/, https://focus.si/zaporozje-kjer-je-tvoj-sosed-najvecja-jedrska-elektrarna-v-evropi/, https://focus.si/pozar-v-cernobilu-povecana-radioaktivnost-ni-stvar-preteklosti/, https://focus.si/odlocitev-o-podaljsanju-zivljenjske-dobe-reaktorju-st-2-juznoukrajinske-jedrske-elektrarne/, https://focus.si/jedrski-reaktorji-v-ukrajini-30-let-po-cernobilu-se-vedno-vzbujajo-skrb/, https://focus.si/zakljucek-ukrajinske-misije-iskanja-dejstev/

[16] https://en.wikipedia.org/wiki/Nuclear_and_radiation_accidents_and_incidents#:~:text=Serious%20nuclear%20power%20plant%20accidents,monetary%20costs%20for%20remediation%20work.

[17] Nemški inštitut za ekonomske raziskave (DIW Berlin) je pravkar predstavil prvi scenarij za 100 % pokritost z obnovljivo energijo v Nemčiji, ki kaže, da je to možno in realno. Scenarij pokaže, da z razpoložljivimi potenciali lahko povpraševanje po električni energiji in celotno povpraševanje po energiji pokrijemo z obnovljivo energijo. Več na: https://www.diw.de/documents/publikationen/73/diw_01.c.822478.de/dwr-21-29-1.pdf