Z vidika podnebnih sprememb je bilo leto 2012 spet leto rekordov: rekordno taljenje ledu, vročinski valovi in padavine, ki so dosegle vrhunec v uničujočih orkanih, snežnih nevihtah in tajfunih. Gospodarstvo pa se je spopadlo še z enim letom težav, ki jih glede na zadnje poročilo Svetovnega gospodarskega foruma Global Risk ne bo mogoče reševati brez naslavljanja podnebne krize. Za prevzem svojega dela odgovornosti mora EU emisije do leta 2050 zmanjšati do 95 % glede na leto 1990, za kar pa bo potrebno zaostriti trenutne podnebno–energetske cilje in politike ter postaviti ustrezne cilje po letu 2020.

EU trenutno porabi več kot 400 milijard EUR letno za uvoz energije, pri čemer je od uvožene energije bolj odvisna od drugih velikih gospodarstev (npr. Japonske in ZDA). Dodatni problem predstavljajo cene fosilnih goriv, ki ne le naraščajo, temveč so tudi vedno bolj nestabilne. Tudi obstoječe tržne ovire in neuspehi, kot npr. pomanjkanje dostopa do kapitala za vlaganje v obstoječe tehnologije ter za raziskave in razvoj novih, ali pa pomanjkanje ozaveščenosti o koristih varčevanja z energijo in zmanjševanja emisij, govorijo o potrebi po učinkovitih podnebno – energetskih politikah za obdobje po letu 2020.

Poročilo organizacije Greenpeace, Energy Revolution EU27, ugotavlja, da lahko z ambicioznimi podnebno–energetskimi politikami EU svojo energetsko odvisnost do leta 2030 zmanjša za skoraj polovico. Ugotovitve poročila EmployRES, ki je bilo pripravljeno za Evropsko komisijo, kažejo, da je evropska industrija obnovljivih virov do leta 2010 zaposlovala več kot 1,1 milijon ljudi. Do leta 2020 bi se ta številka lahko dvignila do 2,8 milijona, do 2030 pa že do 3,4 milijone zaposlitev. Z dosego 20 % energetskih prihrankov do leta 2020 je glede na analizo Evropske komisije lahko ustvarjenih več kot 400.000 novih delovnih mest. Spodbujanje energetskih prihrankov in obnovljivih virov energije za zmanjšanje emisij je torej odločitev, ki je ne bomo obžalovali.

Žal trenutna nizka cena ogljika in prekomerna ponudba emisijskih kuponov na trgu do leta 2020 ne zagotavljata potrebnih spodbud za naložbe v tehnologije obnovljivih virov in še manj v zmanjševanje rabe energije. Pomanjkanje post-2020 ciljev pa zavira naložbe industrije v ključne velike infrastrukturne projekte, ki bi se povrnili zgolj na dolgi rok (npr. veliki povezovalni daljnovodi, veliki proizvodni obrati za proizvodnjo fotovoltaičnih modulov).

Iz podnebno–energetskega paketa za obdobje do leta 2020 lahko potegnemo jasne zaključke – EU je na poti, da doseže dva zavezujoča cilja (zmanjšanje emisij in delež obnovljivih virov), ni pa na poti k dosegi nezavezujočega cilja energetskih prihrankov. Zato pozivamo k sprejetju takšnega okvira za 2030, ki bo postavil med seboj usklajene, ambiciozne in zavezujoče cilje za zmanjšanje emisij, energetske prihranke in obnovljive vire energije. Sprejeti cilji morajo omogočiti skoraj popolno dekarbonizacijo do leta 2050, optimalno izkoriščanje možnosti varčevanja z energijo ter hitro preoblikovanje evropskega energetskega sistema.

Napovedana razprava se bo začela z orientacijsko razpravo kolegija komisarjev Evropske komisije 13. februarja, in nadaljevala s pripravo Zelene knjige, ki bo podlaga za javno razpravo ter prvo izmenjavo mnenj voditeljev držav članic EU. Še pred koncem leta 2013 pa naj bi Komisija objavila Sporočilo o post-2020 okviru.