Za milijone ljudi so posledice podnebnih sprememb realne in se bodo v prihodnje še stopnjevale. Rezultati dvotedenskih pogajanj v Poznanu morajo prinesti jasno razumevanje o ključnih elementih globalnega podnebnega sporazuma, ki bo opredelil ukrepanje držav po letu 2012. Časa za izgovore držav ni več, potrebno je ukrepanje in sprejetje odločitev o tem, na kakšen način bodo posamezne države prispevale svoj pravičen del k rešitvi globalnega problema.
Trenutna ekonomska kriza ne sme biti izgovor za odlašanje ali za pomanjkanje ambicij. Nasprotno, je priložnost za okrepitev zavez svetovne skupnosti po odločnemu ukrepanju in priložnost za potrebne spremembe v energetiki in financiranju gospodarstev.
Če se globalna temperatura dvigne za več kot 2 °C glede na predindustrijsko dobo, bodo posledice na vire pitne vode, proizvodnjo hrane, dvigovanje morske gladine in ekosisteme, katastrofalne. Nicolas Stern je v svojem poročilu ugotovil, da so stroški omejevanja globalnega segrevanja pod 2 °C marginalni v primerjavi s stroški prilagajanja na posledice podnebnih sprememb v primeru, da ne ukrepamo.
Podnebna pogajanja v Poznanu morajo dati jasen političen signal, da bo v Kopenhagnu dosežen dogovor, ki bo podnebne spremembe obravnaval s potrebno nujnostjo. Da bi to dosegli, se morajo države dogovoriti o začetku intenzivnih pogajanj v naslednjem letu o vseh bistvenih elementih prihodnjega dogovora.
Specifična pričakovanja, ki jih imajo nevladne organizacije v Poznanu, so:
– Razvite države morajo ponoviti zavezo, da bodo do leta 2020 svoje emisije bistveno zmanjšale. Razvite države kot skupina morajo svoje cilje zmanjšanja emisij postaviti v višji del razpona 25 – 40 % glede na leto 1990, če želimo, da bo dosežen cilj 2 °C.
– Poleg zavez za zmanjšanje emisij se morajo razvite države zavezati, da bodo podpirale države v razvoju pri njihovih aktivnosti v boju proti podnebnim spremembam – za prilagajanje, prenos tehnologij in zmanjšanje emisij, ki nastajajo zaradi sečnje tropskih gozdov. Jasno morajo pokazati, da so pripravljene zagotoviti potrebna sredstva v okviru UNFCCC.
– V Poznanu mora biti prav tako sprejeta odločitev, ki bo operacionalizirala sklad za prilagajanje v letu 2009. Poleg tega je na področju prilagajanja potrebno sprejeti ambiciozen tri letni delovni program, ki bo osredotočen na izvajanje aktivnosti prilagajanja in gradnjo zmogljivosti v državah v razvoju.
– Potreben je napredek pri pogajanjih na področju tehnologij. Potreben je nov mehanizem v okviru UNFCCC, tako za razislave in razvoj kot za prenos čistih, nizko-ogljičnih tehnologij. Pri pogajanjih na tem področju je pomembno tudi, da se naslovi vprašanje pravic intelektualne lastnine, ki trenutno onemogoča hiter in učinkovit prenos tehnologij v države v razvoju.
– Potreben je napredek pri zmanjševanju emisij, ki nastajajo zaradi krčenja in degradacije gozdov.
Kaj se pričakuje od Evrope
Hkrati z mednarodnimi pogajanji v Poznanu se v Bruslju zaključujejo tudi pogajanja o evropskem podnebno – energetskem paketu, ki bo določil kako bo v naslednjih dvanajstih letih proti podnebnim spremembam ukrepala Evropa.
Sprejeti podnebno – energetski paket EU bo pomembno vplival tako na pogajanja v Poznanu, kot na končni mednarodni dogovor, ki bo sprejet v Kopenhagnu konec leta 2009. Če želimo, da bo dogovor v Kopenhagnu resnično ambiciozen, mora EU sprejeti cilj vsaj 30 % zmanjšanja emisij do leta 2020, glede na leto 1990 in ta zmanjšanja doseči doma. Prav tako mora pokazati, da je pripravljena finančno podpreti prizadevanja držav v razvoju pri njihovih aktivnostih prilagajanja na podnebne spremembe in zmanjšanja emisij, vključno z emisijami, ki nastajajo zaradi sečnje in degradacije tropskih gozdov. Podnebno – energetski paket lahko ta sredstva zagotovi, če določi, da bodo emisijski kuponi v okviru evropske sheme trgovanja razdeljeni preko avkcije (NVO se zavzemamo za 100 % avkcioniranje, še posebej v energetskem sektorju) in bodo prihodki iz prodaje namensko uporabljeni za aktivnosti na področju podnebnih sprememb (NVO zahtevamo 100 % namensko rabo, od tega bi moralo 50 % denarja biti namenjenega državam v razvoju).
Kot trenutno kaže, evropske vlade niso pripravljene sprejeti cilja 30 % zmanjšanja emisij in se prav tako upirajo namenski rabi sredstev, še posebej za države v razvoju. Tako NVO, še posebej evropske, pozorno spremljamo oba procesa in bijemo bitko na frontah v Poznanu, Bruslju in v svojih državah.
Poznan mora svetovni javnosti dati jasno sporočilo, da bodo podnebne spremembe še naprej eden najpomembnejših in nujnih problemov, s katerimi se sooča svetovna skupnost. Tega prav gotovo ne bomo dosegli, če Evropa ne bo pokazala vodenja pri reševanju problema, kar lahko stori le s sprejetjem ambicioznega podnebno – energetskega paketa.
Pogajanja v Poznanu spremljata dve članici Focusa:
Barbara Kvac, [email protected], 040 722 149
Lidija Živčič, [email protected], 041 291 091
