S tem naslovom se začne članek Pie Prezelj v Delu, kje piše o dokumentarnem celovečercu Dežela Kanaan / Land of Canaan, ki smo ga prejšnji teden v okviru Festivala migrantskega filma predvajali v sodelovanju s Slovensko filantropijo in Kinodvorom.
S filmom, ki je nastajal kar 8 let, je režiserka Maggie Lemere želela prikazati Palestino, kakršne v medijih vidimo redko: njeno lepoto, pokrajino, povezanost ljudi z zemljo in starodavnimi oljkami in bogastvo kulture, ki se ohranja kljub vsakodnevnim pritiskom in negotovosti.
“Čeprav je zgodba Dežele Kanaan specifično palestinska, se v njej zrcali vsak, ki ga skrbijo izguba biotske raznovrstnosti, izumiranje vrst, usoda družinskih kmetij, podnebne spremembe ali pa vprašanje, kako živeti skozi zatiranje.” – Maggie Lemere
Dr. Nasser Abufarha
Film spremlja palestinsko-ameriškega antropologa in socialnega podjetnika Nasserja Abufarho ter družine oljkarjev na Zahodnem bregu. Nasser je odraščal med oljčnimi nasadi pri Dženinu, nato odšel v ZDA in tam doktoriral iz antropologije, zatem pa se vrnil na Zahodni breg ter z namenom zagotavljanja pravičnejših odkupnih cen za kmete in večje varnosti vzpostavil pravičnotrgovinsko kooperativo Canaan Palestine, ki danes povezuje več kot 2400 družinskih kmetij v več kot 50 vaseh. Film nas popelje med te oljčne nasade, na polja in v skupnosti, kjer se odnos do zemlje prenaša iz roda v rod
Čeprav film ne beži pred realnostjo okupacije, razlaščanja in nasilja, je njegova največja vrednost prav v tem, da Palestince predstavi kot ljudi, ki ljubijo svojo zemljo, kulturo in življenje. Kot poudari režiserka Maggie Lemere, niso želeli posneti še enega filma o trpljenju, ampak gre za »ljubezensko pismo Palestini, njeni zemlji in ljudem, ki jo obdelujejo«. Po koncu filma nas je preko video povezave na kratko nagovoril tudi Nasser. Povedal je, da se kmetje, ki jih spremljamo v filmu, tudi letos pripravljajo na obiranje oljk, ki so bogato obrodile, soočajo pa se z vse večjimi pritiski na njihovo zemljo in dostop do nje, ki ga izvajajo izraelska vojska in naseljenci.
Da Palestinci kljub vsemu vztrajajo pri življenju in nenehno obnavljajo tisto, kar je bilo uničeno, je poudarila tudi gostja večera Ruwaida Amer, palestinska novinarka, filmska ustvarjalka in nekdanja učiteljica iz Gaze, s katero se je po projekciji njenega kratkega filma Šolocid pogovarjala naša Živa.
Ruwaida Amer je pred vojno delala kot učiteljica, ko se je leta 2023 začela vojna v Gazi, je začela svojo novinarsko pot in kljub medijski blokadi postala pomemben vir informacij ter glas ljudi iz Gaze, še posebej otrok.
“Tri leta ‘ustavljenega’ šolanja za otroke pomeni izgubljeno generacijo. Ker je bilo ubitih toliko učiteljev, so na pomoč pri učenju priskočili tudi ljudje, ki niso učitelji. Ko se zaveš, kako grozovito se je spremenilo življenje za te otroke, bi naredil vse, da bi jim pomagal.”
Vojna je otrokom odvzela skoraj vse. Ne le domove in šole, temveč tudi občutek prihodnosti. Toda zgodbe, ki smo jih slišali in videli na festivalu, niso bile le zgodbe o izgubi. Bile so tudi zgodbe o vztrajnosti, solidarnosti in ljudeh, ki kljub nepredstavljivim razmeram ne odnehajo.
“Skušala sem pomagati, pred vojno sem bila učiteljica. A enostavno ti zmanjka energije. Preveč je vsega, in ob takšnem pomanjkanju telo ne zmore. A vedela sem, da drugi novinarji ne morejo priti do Gaze, zato je bilo na meni, da svoj glas posodim ljudem. Odločila sem se, da preneham s kariero učiteljice. Učitelji, ki še vedno poučujejo v šotorih, so pravi superjunaki. Jaz tega nisem več zmogla.”
Prav zato je naslov članka Posekajo nam lahko deset oljk – nasadili jih bomo tisoč veliko več kot le metafora. Oljka v Palestini ni zgolj drevo, ampak simbol pripadnosti, spomina in trdoživosti. Kot poudarja Nasser Abufarha, povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost ter ohranja vez med ljudmi, njihovimi predniki in generacijami, ki prihajajo. Tako kot oljke tudi palestinske skupnosti vedno znova obnavljajo tisto, kar jim je bilo odvzeto. Film Dežela Kanaan nas zato opomni, da Palestina ni le prizorišče vojne in nasilja, temveč predvsem dežela ljudi, ki kljub vsemu vztrajajo pri življenju, svoji zemlji in upanju.
