Mehanizem za okrevanje in odpornost (RRF), Sklad za pravičen prehod (JTF) ter Evropski sklad za regionalni razvoj in Kohezijski sklad (ESRR/KS) skupaj obsegajo več kot 943 milijard evrov.[1]
Ta sredstva predstavljajo največjo naložbo v gospodarsko okrevanje EU, strukturne reforme in regionalni razvoj do sedaj. Kako so strukturirana in za kaj se porabljajo, je odvisno od prioritet posameznih držav članic in predstavljalo pomemben signal za vlagatelje. Te investicije bodo v prihodnjih desetletjih zaznamovale Evropo – kako (ne)uspešna bo pri uresničevanju zavez na področjih podnebja, okolja in biotske raznovrstnosti, ter ali bo do tega prišlo na pravičen in vključujoč način.
V nadaljevanju predstavljamo možnosti za učinkovito porabo teh sredstev in zagotavljanje pravičnejše, bolj zdrave in trajnostne prihodnosti EU – brez fosilnih goriv.
| Povzetek:
1. Vsi trije skladi morajo brez izjeme izključevati financiranje projektov fosilnih goriv, vključno z zemeljskim plinom. 2. Vsi trije skladi morajo upoštevati kriterij »brez povzročanja znatne škode«. 3. Financiranje pravičnega prehoda bi moralo nagrajevati in spodbujati ambiciozne podnebne ukrepe, ob upoštevanju izhodišč posameznih držav članic. |
Priložnosti
Mehanizem za okrevanje in odpornost bo državam članicam omogočil, da uresničijo reforme in naložbe, ki so jih opredelile v svojih načrtih za okrevanje in odpornost. Obseg načrtovanih investicij predstavlja izjemno priložnost za investiranje v razogljičenje vseh gospodarskih sektorjev in za pravičen prehod v podnebno nevtralno EU, saj je eden izmed izrecnih ciljev investicij podpora zelenim in digitalnih prehodom v Evropi.
Tudi Sklad za pravičen prehod bo regijam in skupnostim omogočil odpravljanje družbeno-ekonomskih posledic opuščanja fosilnih goriv ter olajšal prehod na pravičnejša, trajnostna in uspešnejša lokalna gospodarstva.
Poslati jasen signal o želeni smeri razvoja in zavezanosti podnebnim ukrepom
Podnebne in okoljske cilje je potrebno s strateškim načrtovanjem določiti za vsak primer posebej. Načrtovanje je obenem priložnost za multiplikacijo naložb javnih sredstev, saj nakazuje spremembo usmeritev v gospodarstvu ter zavezo regij in držav članic za uresničevanje podnebnih in okoljskih ciljev.
Obsežna sredstva ter vrste naložb bodo vplivale na prihodnjo strukturo in sestavo evropskega gospodarstva. Organizacija ClientEarth je nedavno opravila pravno analizo in ugotovila, da imajo razpoložljiva javna evropska sredstva velik vpliv. To je pomembno za mehanizem RRF in druge sklade EU – potrebno bo namreč ustaviti investicije v energetske projekte, ki temeljijo na zemeljskem plinu, saj bi bile tovrstne investicije v nasprotju z zahtevami po zmanjšanju emisij in naložbah v čisto energijo, ki jih pogodbenicam nalagata Pariški podnebni sporazum ter evropski zeleni dogovor.
| Da bi izkoristili to priložnost, se naložbe v projekte fosilnih goriv ne smejo upoštevati kot naložbe v gospodarsko okrevanje, v razvoj in kohezijo ali v prehod. |
Narediti odločilen preskok naprej, tudi v najrevnejših in najbolj ogroženih evropskih regijah
Prepozno je za postopne spremembe. Evropa mora do leta 2030 emisije toplogrednih plinov zmanjšati vsaj za 65 odstotkov.
Evropske regije si zaslužijo več kot drugorazredne naložbe v projekte fosilnih goriv. Naložbe v projekte obnovljive energije stanejo enako – ali pa celo manj – od novih naložb v projekte fosilnih goriv [2], poleg tega pa se z njimi izognemo potrebi po dodatnih naložbah čez deset let. Novi načini shranjevanja energije in nove baterije za shranjevanje so vse bolj konkurenčni plinskim elektrarnam, ki delujejo samo v obdobjih največjega povpraševanja [3]. Za spodbujanje usposobljenosti ter krepitev zmogljivosti na področju teh tehnologij, ki bodo zaznamovale kratkoročno in srednjeročno prihodnost, je smiselno takoj investirati v projekte obnovljive energije namesto v zemeljski plin. S tem se izognemo tudi nasedlim naložbam. Sektor ogrevanja in hlajenja ponuja celo vrsto lokaliziranih pristopov za kombiniranje obnovljivih virov energije ter prenovo gradbenega sektorja.
Za pravičen prehod bo potrebno ustvariti dostojna, lokalno dostopna in varna delovna mesta. Prav tako stroški prehoda ne smejo nesorazmerno obremeniti najranljivejših družbenih slojev. Naložbe v fosilna goriva ne bodo izpolnile nobene od obeh zahtev. Projekti zemeljskega plina ne ustvarjajo veliko delovnih mest – tista, ki jih ustvarijo, pa niso lokalna. Poleg tega bi bilo potrebno danes zgrajene plinovode in toplotne cevi zamenjati dolgo pred koncem njihove življenjske dobe, nastale stroške pa bi morale pokriti lokalne skupnosti in davkoplačevalci. V nasprotju s tem so projekti obnovljive energije delovno intenzivni, saj lahko projekti sončne energije ob primerljivem obsegu naložbe ustvarijo 2–3‑krat več delovnih mest kot naftni projekti in projekti zemeljskega plina. [4]
| Da bi izkoristili to priložnost, bi morala sredstva za gospodarsko okrevanje, regionalni razvoj in prehod podpirati in spodbujati naložbe v obnovljive vire energije. |
Nagraditi in spodbujati resnično ambiciozne podnebne cilje
Posledice podnebnih sprememb bodo najbolj občutili najranljivejši, tisti, ki so slabo pripravljeni na prilagajanje, ter tisti, ki živijo na območjih z najbolj katastrofalnimi negativnimi vplivi podnebnih sprememb. Zato potrebujemo takšen pravičen prehod, od katerega bodo imele koristi vse regije. Sredstva za prehod, gospodarsko okrevanje in razvoj tega prehoda ne samo ne smejo upočasnjevati, ampak ga morajo na socialno pravičen in strateški način aktivno spodbujati.
Da bi izkoristili to priložnost:
|
Grožnje
Huda napaka bi bila omogočiti financiranje projektov fosilnih goriv iz skladov RRF, JTF in ESRR. Kot je razvidno iz tega poročila [6], so javna sredstva omejena, zato bi morala biti usmerjena v najboljše rešitve ter ne bi smela dopuščati možnosti financiranja infrastrukture fosilnih goriv. V nasprotnem primeru obstaja tveganje, da bodo postavljene na stranski tir naložbe, ki bi omogočile resničen prehod, s tem pa bi se srednjeročno še povišale zahteve za prehod.
Nova infrastruktura na področju zemeljskega plina, ki bo zgrajena od sedaj naprej, bo postala nasedla naložba, s čimer se bodo povišali stroški prehoda, ali pa bo onemogočila uresničevanje evropskih podnebnih zavez.
Po modelih, skladnih s Pariškim sporazumom, bo v Evropi potrebno prenehati uporabljati zemeljski plin do leta 2035 [7]. Tehnološko je zelo težko prenoviti plinsko infrastrukturo za delovanje na 100‑odstotno obnovljive pline, vključno z vodikom, prav tako pa je takšna prenova predraga. Zeleni vodik – ki je edina vrsta plina, ki ga je mogoče smatrati kot skladnega s podnebnimi zavezami [8] – ne bo na voljo v zadostnih količinah, da bi nadomestil evropske potrebe po plinu, in skoraj za vse namene, vključno z ogrevanjem stanovanj, bo v srednjeročno in dolgoročno učinkovitejša in najcenejša neposredna elektrifikacija.
Z naložbami v zemeljski plin bomo omejili možnosti za najboljše rešitve ter zamudili priložnost, da postane Evropa konkurenčna in v koraku z najnovejšimi trendi
Izvedljive alternativne rešitve, kot so npr. toplotne črpalke, je potrebno načrtno podpreti z javnimi sredstvi, da bodo na voljo v večjem obsegu ter da bomo izkoristili njihov potencial za zagotavljanje poceni in učinkovite toplote in električne energije končnim uporabnikom. V nasprotju s tem bodo javne naložbe v infrastrukturo zemeljskega plina omejile razpoložljiva sredstva za takšne alternativne rešitve ter nas obsodile na model onesnaževanja. Obenem bomo na ta način zamudili priložnost, da okrepimo evropske oskrbovalne verige za tehnologije prihodnosti, ter tako zmanjšali evropsko konkurenčnost in neodvisnost v prihodnosti.
Z investicijami v zemeljski plin bomo poslali negativen signal glede pravičnega prehoda, kar bo imelo negativne posledice za prihodnje generacije
Kar bo v skladih EU za regionalni razvoj in pravičen prehod opredeljeno kot upravičena naložba, bo vplivalo na to, kaj bo v prihodnjih pogovorih razumljeno kot skladno z energetskim prehodom in pravičnim prehodom. Če bodo do javnih sredstev upravičeni tudi projekti zemeljskega plina, bo to predstavljalo nevaren precedens z dolgoročnimi posledicami za prihodnje politične razprave o sistemu za trgovanje z emisijami in s tem povezanimi skladi, pa tudi za državne pomoči in podporo nacionalnim pravičnim prehodom. Pomembno je, da že na samem začetku določimo pravo opredelitev.
Projekti zemeljskega plina ne ustvarjajo delovnih mest ter srednjeročno in dolgoročno ne bodo zagotovili cenejšega in energetsko varnejšega vira energije oziroma toplote. Če bo Evropska unija izpolnila svoje podnebne zaveze, bo infrastruktura zemeljskega plina postala nasedla naložba, ki bo pomenila velike stroške za davkoplačevalce in uporabnike energije. Poleg tega bo zaradi naraščajočih stroškov energije iz fosilnih goriv in vse nižjih stroškov obnovljivih virov energije ter zaradi napredka na področju inovativnih tehnologij shranjevanja in baterij za shranjevanje zemeljski plin kmalu postal manj konkurenčen od obnovljivih alternativ. Dejansko so obnovljivi viri energije, kot sta vetrna in sončna energija, v številnih državah že danes najcenejši vir nove proizvodnje električne energije [9]. Fosilna goriva še naprej onesnažujejo in povzročajo podnebne spremembe, zato zemeljski plin ne more biti združljiv s pravičnim prehodom.
Obstaja tveganje, da bo velik del sredstev EU namenjen za projekte zemeljskega plina
Po trenutnem večletnem finančnem okviru so bila sredstva EU namenjena tudi kotlom na premog [10]. Brez jasnega signala z izključitvijo financiranja projektov fosilnih goriv ter vključitvijo strogih omejitev glede emisijskih vrednosti za naložbe bo EU ponovila enako napako in se tokrat obsodila na odvisnost od zemeljskega plina.
Skladi RRF (672,5 milijarde evrov), ESRR (več kot 200 milijard evrov) in JTF (17,5 milijarde evrov) ne bi smeli omogočati naložb v zemeljski plin, saj bi te imele uničujoč učinek za pravični prehod ter evropske podnebne zaveze.
Skladi za gospodarsko okrevanje, pravičen prehod in regionalni razvoj so že v osnovi najbolj namenjeni državam, ki so najbolj oddaljene od ciljev podnebne nevtralnosti. Te države morajo storiti največji napredek, njihovi državljani pa se soočajo z največjim tveganjem, da bodo zapostavljeni. Zato je potrebno sredstva EU usmeriti v resnične podnebne rešitve, čeprav to pomeni kratkoročno višje finančne stroške.
Priporočeni koraki in priložnosti:
- Splošno pravilo izključitve financiranja projektov fosilnih goriv
Skladi RRF, ESRR in JTF skupaj pošiljajo močan signal investitorjem in skupnostim glede zavezanosti Evrope k pravičnemu prehodu ter k svojim podnebnim ciljem. Če projekti fosilnih goriv ne bi bili izključeni iz financiranja, bi to pomenilo nevaren precedens za prihodnje odločitve. Poleg tega bodo s tem skupnosti prikrajšane za namensko podporo pri naslavljanju družbeno-ekonomskih posledic prehoda, kar bo zelo ogrozilo ugled tako EU kot držav članic, ki so se zavezale, da pri tem prehodu ne bodo zapostavile nikogar.
- Načelo »brez povzročanja znatne škode« mora biti objektivno merilo za vse naložbe v okviru skladov
Pri skladih ESRR in JTF je to mogoče doseči tako, da se med tristranskimi pogajanji dopolni ustrezne člene s seznamom prepovedanega financiranja, s čimer bodo onemogočene vse naložbe, ki ne izpolnjujejo kriterijev, opredeljenih v delegiranih aktih taksonomije EU oziroma, do leta 2022, meril EIB za posojila za naložbe v energetske projekte.
Pri skladu RRF je potrebno v zakonodajo vključiti tehnično operacionalizacijo načel »brez povzročanja znatne škode« ter slediti smernicam (delegiranemu aktu), ki temeljijo na merilih taksonomije EU.
- Sklad za pravičen prehod bi lahko nagrajeval podnebne ukrepe in ambiciozne cilje
To bi lahko, če bi bilo ustrezno formulirano, predstavljalo dodatno pomoč tistim državam članicam, ki začenjajo iz najtežjih izhodišč, a imajo sorazmerno visoke cilje glede opuščanja fosilnih goriv in zagotavljanja pravičnega prehoda svojim skupnostim. Minimalen ukrep bi moral biti prilagoditev meril za dodeljevanje finančne pomoči tako, da bo določen del sredstev rezerviran za države članice, ki so se zavezale – ali se nameravajo zavezati – k opustitvi premoga še pred letom 2030.
Priloga:
Predlogi za prilagoditev pogojev v členu 3b (EP), tako da bo ta funkcionalen in učinkovit pri nagrajevanju in spodbujanju ustreznih podnebnih ambicij.
Možnost A
»50 odstotkov skupnih sredstev iz prvega pododstavka člena 3(2) ter prvega pododstavka člena 3a(1) bo dodeljenih sorazmerno s hitrostjo, s katero bodo države članice sprejele in izvajale ukrepe za zmanjšanje svojih emisij toplogrednih plinov do leta 2030, kot je to določeno v njihovih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih, predloženih pred letom 2021, glede na njihove povprečne izpuste v obdobju 2016–2018, deljene z njihovim zadnjim povprečnim BND na prebivalca.
Preostala sredstva morajo biti dodeljena v skladu z merili iz Priloge 1. Dodeljevanje sredstev na letni ravni mora upoštevati vsakršne spremembe nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov.«
Možnost B
»50 odstotkov skupnih sredstev iz prvega pododstavka člena 3(2) ter prvega pododstavka člena 3a(1) bo državam članicam dodeljenih v skladu z naslednjimi merili:
25 odstotkov zneska iz prvega stavka tega člena bo dodeljenih sorazmerno s hitrostjo, s katero bodo države članice sprejele in izvajale ukrepe za zmanjšanje svojih emisij toplogrednih plinov do leta 2030, kot je to določeno v njihovih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih, predloženih pred letom 2021, glede na njihove povprečne izpuste v obdobju 2016–2018, deljene z njihovim zadnjim povprečnim BND na prebivalca.
25 odstotkov zneska iz prvega stavka tega člena bo dodeljenih sorazmerno s hitrostjo, s katero bodo države članice sprejele in izvajale ukrepe za zmanjšanje porabe energije do leta 2030, kot je to določeno v njihovih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih, glede na njihovo povprečno porabo energije v obdobju 2016–2018, deljeno z njihovim zadnjim povprečnim BND na prebivalca.
25 odstotkov zneska iz prvega stavka tega člena bo dodeljenih v skladu s sorazmernim povečanjem deleža obnovljivih virov energije v energetski mešanici v posameznih državah članicah do leta 2030, kot je to določeno v njihovih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih, glede na njihovo povprečno proizvodnjo električne energije v letu 2018, deljeno z njihovim zadnjim povprečnim BND na prebivalca.
25 odstotkov skupnega zneska iz prvega pododstavka člena 3(2) ter prvega pododstavka člena 3a(1) bo namenjenih za dodelitev državam članicam, katerih energetska mešanica je v obdobju 2016–2018 vsebovala tudi premog, sredstva pa bodo dodeljena skladno s povprečnim BND na prebivalca tistim državam članicam, ki bodo najavile opustitev rabe premoga pred letom 2030, v skladu s prizadevanji za omejitev dviga globalne temperature na 1,5 °C.
Preostala sredstva morajo biti dodeljena v skladu s kriteriji iz Priloge 1. Dodeljevanje sredstev na letni ravni mora upoštevati vsakršne spremembe nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov v zvezi z redukcijskimi faktorji iz pododstavkov 1, 2, 3 in 4 tega člena.«
Opombe:
[1]V cenah iz leta 2018.
[2] Bloomberg New Energy Finance: »Scale-up of Solar and Wind Puts Existing Coal, Gas at Risk«, april 2020, https://about.bnef.com/blog/scale-up-of-solar-and-wind-puts-existing-coal-gas-at-risk.
[3] »Energy Storage News, »BloombergNEF: ‘Already cheaper to install new-build battery storage thanpeaking plants,« 2020; https://www.energy-storage.news/news/bloombergnef-lcoe-of-battery-storage-has-fallen-faster-than-solar-or-wind-i
[4] IEA, Job creation per million dollars of capital investment in power generation technologies and average CO2 abatement costs, IEA, Paris; https://www.iea.org/data-and-statistics/charts/job-creation-per-million-dollars-of-capital-investment-in-power-generation-technologies-and-average-co2-abatement-costs
[5] Gl. predlog v poročilu »Towards a more just allocation of the Just Transition Fund« (»Za bolj pravično dodeljevanje sredstev iz Sklada za pravičen prehod«), ki ga je objavila organizacija The Green Tank. V skladu s predlogom bi bilo v Prilogo 1 Uredbe JTF dodano novo merilo hitrosti prehoda od premoga in lignita, s čimer bi se povečali deleži Grčije, Portugalske, Slovaške, Madžarske, Slovenije in Bolgarije, medtem ko bi se deleži Nemčije, Romunije in Češke zmanjšali. Poročilo je na voljo na povezavi https://thegreentank.gr/en/2020/07/03/how-just-is-the-just-transition-fund.
[6] »EU Gas Infrastructure Does Not Need More Subsidies« (»Evropska infrastruktura zemeljskega plina ne potrebuje dodatnih subvencij«), oktober 2020. Poročilo, izdelano na podlagi informacij strokovnjakov za politike pri organizacijah CAN Europe, CEE Bankwatch, E3G in Urad WWF za evropske politike https://www.caneurope.org/publications/press-releases/2024-briefing-fossil-gas-should-not-receive-public-funds.
[7]»Building a Paris Agreement Compatible (PAC) energy scenario«, CAN Europe in EEB, 2020 – nabor podatkov o scenariju, ki je bil objavljen v tehničnem povzetku ključnih elementov scenarija PAC. Različica 1.0, z dne 30. junija 2020.
[8] Modri vodik povzroča precejšnje preostale emisije (30–120 gCO2/kWh), poleg tega pa tudi emisije metana med proizvodnjo in prevozom zemeljskega plina.
[9] Bloomberg New Energy Finance: »Scale-up of Solar and Wind Puts Existing Coal, Gas at Risk«, april 2020, https://about.bnef.com/blog/scale-up-of-solar-and-wind-puts-existing-coal-gas-at-risk.
[10] Gl. članek na spletni strani Malopolska: »Słaboszów i Kłaj na wojnie z kopciuchami«, november 2020, https://www.malopolska.pl/aktualnosci/fundusze-europejskie/slaboszow-i-klaj-na-wojnie-z-kopciuchami.
Projekt U
nify
je prejel sredstva iz programa Evropske unije LIFE.
