Udeleženci tokratnega posveta o energetski revščini so predvsem raziskovali, ali sta lahko pravica do energije in pravična energetska tranzicija strukturna odgovora na energetsko revščino. Večkrat je bilo slišati opozorilo, da politike razogličenja pogosto spodbujajo nadaljnje neenakosti. Odsev širših družbenih neenakosti pa je tudi energetska revščina, so se strinjali.
Predstavitve govorcev so objavljene na dnu strani.
Prof. Stefan Buzarovski z Univerze v Manchestru je uvodoma spregovoril o pravici do energije, kot možnemu odgovoru na energetsko revščino. Ob tem je opomnil, da se je treba vprašati, za pravico do katerega elementa rabe energije pri tem gre, saj lahko s pravico do energije razumemo pravico do določenega števila kilovatnih ur ali pa pravico do določenega nivoja udobja, ki ga oskrba z energijo prinaša. Potrebe po energiji so med posamezniki namreč zelo različne.
Kot ključne je izpostavil:
- prehod od ranljivih skupin k razumevanju procesov, ki povzročajo ranljivost – kaj povzroča nepravičnosti in neenakosti, povezane z energijo?
- spodbujanje sodelovanja in povezovanja storitev med vsemi ustreznimi deležniki – zasebnimi, prostovoljnimi in vladnimi;
- ustvarjanje pogojev, v katerih lahko prebivalci in volivci dejavno oblikujejo vzpostavitev in določanje pravice do energije.
Strokovnjakinja za energetske politike EU dr. Rachel Guyet z Evropskega inštituta CIFE v Franciji je svojo predstavitev osredotočila na vprašanje, kako lahko pravičen energetski prehod naslovi energetsko revščino. Pravičnost prehoda definira tako proces (kako to dosežemo), kot tudi normativni cilj, ki je, da mora biti prehod pravičen. Pravičen prehod bi moral preseči strukturne ovire in nasloviti neenak dostop do nizkoogljičnih energetskih storitev, neenak dostop do vključevanja in odločanja posameznikov in neenako razporeditev stroškov. Poudarila je, da energetski prehod ni le za ljudi, ampak tudi z ljudmi. Kot primer dobre prakse je navedla t. i. Renewable Energy Communities, torej lokalne energetske skupnosti, ki energijo pridobivajo iz obnovljivih virov energije in kombinirajo družbeno pravičnost ter energetski prehod. Le-te niso namenjene ustvarjanju dobička, temveč prinašajo dodano vrednost skupnosti. V središču so ljudje, ki sprejemajo odločitve o tem, kakšno energijo bi imeli. Med koristmi, ki jih te skupnosti prinašajo pa je naslavljanje energetske revščine na dnu. Primer dobre prakse, ki vključuje in naslavlja tudi ljudi, ki jih prizadene energetska revščina, je Ecopower, ki vključuje tudi gospodinjstva z nizkimi dohodki in kombinira RECs z reševanjem energetske revščine. REC torej lahko prispeva k pravičnemu prehodu, če upošteva določene pogoje (slide).
Dr. Saška Petrova z Univerze v Manchestru je energetsko revščino predstavila z vidika spola, pri čemer je poudarila tako ranljivost žensk, ki jih energetska revščina bolj prizadene, kot tudi vlogo žensk kot akterk v energetskem prehodu in energetskem sektorju nasploh. Energetsko revščino je označila kot eno izmed oblik energetske nepravičnosti. Podatki kažejo, da gospodinjstva, v katerih zaposlena ženska predstavlja edini vir dohodka, v večji meri trpijo energetsko revščino, je navedla. Gre za odsev širših neenakosti, kot so denimo neenaka plačila in neprepoznano žensko delo, kot sta skrb za otroke in starše.
Dr. Lidija Živčič iz Focusa je predstavila aktivnosti in rezultate večletnega evropskega projekta EmpowerMed, ki je naslavljal problem energetske revščine v Sredozemlju, s poudarkom na opolnomočenju žensk. Tokratni posvet Energetska revščina skozi pravico do energije in pravično energetsko tranzicijo predstavlja hkrati zaključni dogodek projekta EmpowerMed, ki ga je koordinirala Lidija Živčič. Projekt je med septembrom 2019 in avgustom 2023 v šestih pilotnih območjih (Obala – Slovenija, Barcelona – Španija, Marseille – Francija, Padova – Italija, Zadar – Hrvaška in Vlora – Albanija) izvajal 5 ukrepov za zmanjševanje energetske revščine: skupnostna srečanja, obiski gospodinjstev, ‘naredimo skupaj’ delavnice, zdravstvene delavnice in podpora za majhne investicije. Skozi te dejavnosti je projekt opolnomočil več kot 3750 ljudi, ki jih pesti energetska revščina, od tega 2380 žensk. Preko vpliva teh ljudi na njihove družine ali gospodinjstva lahko ocenimo, da je projekt opolnomočil okvirno 8800 ljudi. Če seštejemo celotne prihranke za stroške energije, je projekt pripomogel k prihranku 315.000 EUR/leto, ob tem pa tudi k zmanjšani rabi energije za 1156 MWh/leto, zmanjšanju izpustov CO2 za 265.000 kg CO2/leto in manjši porabi vode za 7717 m3 vode/leto. Ob vseh omenjenih aktivnostih in zagovorniškem delu, tako na nacionalnih kot EU ravneh, je bil rezultat projekta tudi ta, da se je o energetski revščini več govorilo in je problematika postala bolj prepoznavna.
»Za uspešno spopadanje z energetsko revščino je potrebno spoznanje, da vzroki zanjo segajo precej globlje od triade »nizki dohodki – slaba energetska učinkovitost – visoki stroški«, ki predstavlja običajni okvir naslavljanja energetske revščine. Vzroki energetske revščine so strukturni in segajo vsaj na področja socialnih politik, politike enakosti spolov, politike dela, energetske, podnebne, davčne, socialne, stanovanjske, okoljske in zdravstvene politike«, je kot enega od izsledkov projekta povzela Živčič.
Aktivnosti Vlade RS za naslavljanje energetske revščine je predstavil mag. Erik Potočar iz Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, ob tem pa sodelujoče povabil k podajanju dodatnih predlogov za vladne ukrepe v okviru akcijskega načrta. Problematika energetske revščine je naslovljena tudi v novem NEPN-u, ki je v nastajanju, za reševanje le-te pa so prav za to namenjena tudi denarna sredstva iz trenutne finančne perspektive. Med ukrepi je omenil nujno energetsko oskrbo in zaščito pred odklopom. Ključne ukrepe izvajajo preko subvencij in ukrepov Eko sklada RS. Po besedah Potočarja ministrstvo preučuje tudi zglede, kako se subvencije delijo v tujini in kako jih deliti po načelu progresivnosti, je zagotovil.
Statistični urad RS je v lanskem letu kot energetsko revne opredelil 7,2 odstotka oz. 62.000 gospodinjstev, v katerih je živelo okoli 102.000 prebivalcev. Največji delež energetsko revnih gospodinjstev je med enočlanskimi (15,1 odstotka) in enostarševskimi gospodinjstvi (nekaj manj od 10 odstotkov).
Predstavitve in več o udeležencih
Dr. Stefan Buzarovski je profesor družbene geografije na Univerzi v Manchestru, kjer vodi raziskovalno ekipo “People and Energy” v okviru Manchester Urban Institute. Vključen je tudi v projekt ENPOR. Hkrati je strokovni vodja na Inštitutu za evropske energetske in podnebne javne politike v Amsterdamu. Večino svoje poklicne kariere je namenil razkrivanju in odpravljanju družbenopolitičnih nepravičnosti, ki poganjajo infrastrukturne neenakosti po vsem svetu.
Dr. Rachel Guyet je od leta 2016 direktorica magistrskega programa “Global Energy Transition and Governance” na Evropskem inštitutu CIFE v Franciji. Sodelovala je v več evropskih projektih (ENGAGER, POWERTY), ki so se ukvarjali z energetsko revščino. Od leta 2010 sodeluje s podjetjem EDF R&D pri pobudah, povezanih z energetsko revščino, in je članica raziskovalne skupine “Energija in kohezija” na CERI-Sciences Po v Parizu.
Dr. Saška Petrova je predavateljica humane geografije na Univerza v Manchestru in raziskovalna koordinatorka Centra za odpornost mest in energijo. Sodelovala je pri več kot 20 raziskovalnih projektih, ki so jih financirali Evropska unija, več raziskovalnih svetov Združenega kraljestva, Royal Geographical Society, Cheshire Lehmann Fund in Higher Education Academy.
Dr. Lidija Živčič je strokovna vodja na okoljski organizaciji Focus. Njeno delo zajema teme trajnostnega razvoja, podnebja, energije, prometa, potrošnje, participacije, odrasti in globalne odgovornosti. Ima več kot 20 let izkušenj z vodenjem projektov na ravni Slovenije in EU. Trenutno koordinira evropski projekt EmpowerMed. Po končanem dodiplomskem študiju ekonomije v Ljubljani leta 2000 je leta 2001 na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti zaključila magistrski študij okoljskih znanosti in politike, leta 2012 pa doktorirala na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani z disertacijo o ozaveščanju o podnebnih spremembah v Sloveniji.
predstavitev – EmpowerMed – zaključna sporočila
Mag. Erik Potočar je magistriral na Fakulteti za strojništvo na področju vetrnih turbin. Svojo profesionalno pot je začel v gospodarstvu, od leta 2002 pa v državni upravi na Ministrstvu za znanost in tehnologijo na področju raziskav, na Ministrstvu za infrastrukturo, Direktorat za energijo, kjer je delal na področju učinkovite rabe energije in obnovljivih virov in na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, kjer je vodja Sektorja za politiko učinkovite rabe in obnovljive vire energije.
