Kako do ravnovesja med potrebami družbe in omejitvami Zemlje?

Kaj so planetarne meje in zakaj so tako pomembne? Katere so točke preloma? Kako sta povezani blaginja človeštva in zdravje planeta? To je nekaj vprašanj, na katere smo iskali odgovore na konferenci Življenje znotraj planetarnih meja: kako do ravnovesja med potrebami družbe in omejitvami Zemlje. V sklopu koordinacije Evropskega podnebnega pakta v Sloveniji smo jo v Focusu organizirali v Hiši EU 14. februarja 2024.

Z uvodnim nagovorom je konferenco začela vodja Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji, dr. Jerneja Jug Jerše: “V preteklih letih smo tudi v Sloveniji žal spoznali, da podnebne spremembe niso mit, ampak da konkretno vplivajo na naša življenja. Če želimo, da človek in civilizacija preživita, moramo ukrepati zdaj. Vemo, planeta b namreč ni”. 

To je bil tudi eden od namenov organizacije konference – opozoriti, da so za to, da ohranimo življenje, kot ga poznamo in se izognemo potencialno katastrofalnim posledicam, nujne čimprejšnje korenite spremembe v smeri večjega ravnovesja med tem, kar potrebujemo, in tem, kar Zemlja lahko prenese. Pri tem so nam lahko v pomoč opredeljene planetarne meje – 9 sistemov, za katere je potrebno poznati dopustne meje njihovega delovanja oziroma rabe (podnebne spremembe, zakisanje oceanov, izguba biodiverzitete, spremembe tal, kemično onesnaženje, globalna raba vodnih virov, biokemijsko obremenjevanje ciklov ogljika, dušika in fosforja, koncentracija aerosolov v atmosferi).

“Če eksponentno povečuješ pritisk, se tako odzove tudi planet”

Človekov vpliv na okolje je večji kot vsi naravni procesi skupaj. Človeške dejavnosti in njihova eksponentna rast so že povzročile trajne spremembe v atmosferi, biodiverziteti, rabi tal, vodnih virih, geoloških zapisih itn. “Če so planetarne meje presežene, ni zagotovila za stabilnost sistemov in s tem varnosti za prihodnje generacije,” je opozorila prof. Lučka Kajfež-Bogataj v svojem uvodnem predavanju z naslovom Naše prihodnosti na planetu, ki ne raste. 

Leta 2023 je bilo na globalni ravni preseženih že šest od devetih planetarnih meja. “Eksponentno rast beležimo skoraj pri vseh aktivnostih, na drugi strani pa živimo na planetu, ki ne raste.” Pomemben mejnik je bilo v tem okviru obdobje po 2. svetovni vojni, ki je prineslo porast prebivalstva, porabe hrane, vozil in drugih kazalnikov ter s tem rabo fosilnih goriv. Družbeno-ekonomski trendi so šli gor, od takrat naprej pa samo rastejo. In če eksponentno povečuješ pritisk, se tako odzove tudi planet, je bilo eno izmed sporočil prvega predavanja na februarski konferenci.

Koliko sta v resnici “zeleni” Evropa in Slovenija? “Jasno je, da Evropa presega meje,” je opozorila klimatologinja. Glede na metodologijo EEA Evropi “pripada” 12 % planeta. Kar se tiče rabe tal, npr. presega Evropa mejo rabe za faktor 1,8. Evropa gospodari pametno samo z vodo, za vse ostalo pa lahko tudi sebe umesti na “desko krivcev”. Prav tako Slovenija, ki se na veliko razglaša za zeleno turistično destinacijo, presega vse meje razen rabe vode. Glede izpustov CO2 smo v Sloveniji npr. v razkoraku za 600 %. 

Trajnostni razvoj je nujna pot – hočemo ali nočemo, moramo. Vsi sistemi so omejeni s tem, kar imamo. “Planet je, kakršen je, ne moremo ga povečati in mi presegamo meje. Revne države, ki imajo ogromno prebivalstva k temu prispevajo malo. Če hočemo imeti neko vizijo, potem moramo skrčiti vpliv na planet pod planetarne meje in dati priložnost tistim, ki si jo zaslužijo,” je zaključila Kajfež-Bogataj.

“Ne želimo manj istega, ampak nekaj povsem drugačnega”

Z zgornjimi besedami je Ajda Pistotnik, direktorica think tanka Policy Lab, začela drugo predavanje konference, ki ga je naslovila Meje rasti. Oris trenutnega stanja in zgodovinski trendi nakazujejo na to, da “preprečitev podnebnega zloma ni združljiva z več gospodarske rasti”. In kot je strnila Pistotnik: “Ko mislimo odrast kot tako, ta resno problematizira razvoj, ki ga poznamo. Problematizira gospodarsko rast, na kateri temelji ta razvoj.” Rast je neločjivo povezana z večjo porabo virov in naraščanjem emisij toplogrednih plinov. BPD, najpomembnejši politični cilj vseh držav s katerim merimo gospodarsko dejavnost in rast, ne razlikuje med tem “ali mi vlagamo v vojaško industrijo, ali vlagamo v znanost, kulturo, zdravstvo.” Ne razlikuje med dobrimi in slabimi gospodarskimi dejavnostmi tako za družbo kot za okolje.

Odrast pa se kaže kot alternativa, ker hkrati podaja kritiko gospodarske rasti kot političnega cilja in podaja predloge. “Predlog, ki ga odrast zagovarja je dobro življenje za vse, znotraj planetarnih meja,” je povzela Pistotnik in naštela nekatere predlagane spremembe: omejitev rabe virov, progresivno obdavčenje za omejevanje naraščajoče neenakosti, postopno krajšanje delovnega časa…

Kako pa bi lahko zmanjšali okoljski vtis v Sloveniji? “Če bi bila država razvita bolj policentrično, torej, da bi imela več razpršenih centrov, bi zmanjšala dnevne migracije.” Nadalje je Pistotnik naštela še ambicioznejšo rabo sončne in veterne energije, učinkovit javni promet ter dobro kolesarsko infrastrukturo, reševanje stanovanjske problematike, energetsko sanacijo stavb… Predlog za izboljšanje kakovosti življenja in več prostega časa pa vključuje tudi “skrajšanje delovnega tedna na vsaj 32 ur oziroma štiridnevni delovnik za enako plačilo”.

“Tak družbeno-ekonomski sistem ni vzdržen”

Dogodek smo zaključili z okroglo mizo, na kateri sta sodelovali ambasadorki Evropskega podnebnega pakta v Sloveniji, Gaja Brecelj in Katarina Trstenjak. S konceptom planetarnih meja smo povezali njuni strokovni področji trajnostne oskrbe s hrano, ki pokriva več različnih planetarnih meja, ter trajnostno mobilnost oziroma promet, ki je eden izmed glavnih izzivov zmanjšanja izpustov CO2 v Sloveniji. Govorili smo tudi o trenutnih ukrepih in politikah na ravni Slovenije in Evropske unije ter o sodelovanju z organizacijami, ki se z različnimi okoljskimi izzivi spopadajo na terenu.

Gostji sta se strinjali, da je eden od vzvodov za spremembe zagotovo aktivno državljanstvo. Vendar je Katarina Trstenjak izpostavila, da je kljub vsemu še vedno najbogateljši sloj prebivalstva z milijardami tisti, ki vodi svet in postavila vprašanje, kako to “premakniti”. Spomnila je na koncept zadostnosti, ki se dopolnjuje s konceptom odrasti – “koliko je zares dovolj, da se živi znotraj planetarnih meja in da je tvoja kvaliteta življenja še zmeraj dobra”. Gaja Brecelj je k temu dodala, da se je potrebno osredotočiti na “javno razkošje in zasebno zadostnost”. Da bi lahko velika večina živela javno in razkošno, pa bi morali okrepiti vse javne sisteme.

Zaključek smo namenili še preizpraševanju trenutne družbeno-ekonomske ureditve. Sklep je povzela Brecelj, ko je opozorila, da trenutni družbeno-ekonomski sistem ni vzdržen. S tem smo se vrnili spet na naše izhodišče za organizacijo konference: za blaginjo znotraj planetarnih meja bodo potrebne korenite sistemske spremembe.

Okroglo mizo, ki jo lahko ogledate tukaj, je moderiral Luka Mofardin iz Focusa.

Avtor naslovne fotografije: Daniel Novakovič/STA