Strategije za pravični zeleni prehod
Pet dni, več kot 150 udeležencev in udeleženk iz 26 držav – od Avstrije, Švedske, Švice do Turčije, Kitajske in Maroka, 11 uglednih domačih in tujih predavateljev in predavateljic, 16 doktorskih seminarjev ter nešteto razprav znotraj in izven velike dvorane ljubljanske Fakultete za družbene vede so zaznamovali Mednarodno poletno šolo politične ekologije 2025.
Pod krovnim naslovom “Strategije za pravični zeleni prehod” smo lahko prisluhnili bogatemu izboru tematsko precej raznolikih predavanj – od prehranske samooskrbe do pravic delavskega razreda, od prihodnosti energetskih skupnosti, do širšega pogleda na to, kako in zakaj se ustvarjajo sodobne krize – vse to so gradniki strategij, ki vodijo v pravičnejši in bolj učinkovit podnebni, energetski in družbeni prehod.
Vsa predavanja smo posneli in si jih lahko ogledate tudi vsi, ki ste zamudili peto poletno šolo politične ekologije na FDV – najdete jih na Focusovem Youtube kanalu. Za informacije glede nadaljnjih izvedb pa spremljate naše preostale kanale in se naročite na Focusov e-novičnik!
Na Mednarodni poletni šoli politične ekologije 2025 smo prisluhnili naslednjim predavanjem (program je dostopen tukaj):
- Ståle Holgersen, višji predavatelj na Univerzi v Stockholmu na Švedskem, avtor knjige Against the Crisis: Kaj je in kaj ni kriza? Če nimamo enotne definicije tega, kaj kriza sploh je, ne znamo nanje pravilno reagirati – in so bolj uničujoče. Problem socialistov je, da obstaja veliko analiz vzrokov za krize, ampak premalo načrtov za njihovo pravočasno reševanje (za razliko od reakcionarnih skupin, ki imajo vnaprej pripravljene vedno enake odgovore).
- Jože Vogrinc, upokojeni sociolog, ki je predaval na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani: Historični materializem kot reprodukcija družbenih razmerij. Kapitalizem se danes reproducira kot neskončen niz kriz. Resnična eko politika se začne, ko dojamemo, kaj naša lokalna vpletenost implicira na lokalnem, regionalnem, državnem, svetovnem nivoju. Ta pomeni, da smo sposobni videti preko svojega plota in se povezovati, koordinirati in gledati na stvari iz zornih kotov, ki niso enaki našim.
- Feyzi Ismail, predavateljica na Univerzi Goldsmiths v Londonu: Welfare, not warfare! Poslušamo narative o tem, kako nam Rusija in druge ‘nevarne’ države ogrožajo mir, in zato naj bi vlagali ogromne količine denarja v novo oboroževanje. A posledice podnebnih sprememb so že tu, že nekaj časa, zanje pa ne najdemo pravega denarja. Mir prinašajo pravice, izobrazba in zdravo življenje, ne pa bombe.
- Kin Či Lau, ustanovna članica Globalne univerze za trajnostni razvoj in vodja njene izvršne ekipe, ki poučuje na Univerzi Lingnan: Kako se lahko s subalterno (marginalno, deprivilegirano) perspektivo zoperstavimo imperializmu in evrocentrizmu? Iniciative, ki segajo iz samega dna, iz brezizhodnih situacij, imajo izjemno transformativno moč. Slišali smo zgodbo ženske, ki se je v mladosti znašla sredi puščave. Sprva je bila obupana, potem pa je začela, eno po eno, saditi drevesa. In njeno delo je obrodilo sadove – tam, kjer je nekoč bila pustinja, je sedaj gozd. Po njenem zgledu se je na tisoče kitajskih študentov po študiju vrnilo domov in pomagalo ohranjati naravo.
- Michael J. Albert, predavatelj globalne okoljske politike na Univerzi v Edinburgu: Kaj je pravzaprav polikriza? Tranzicijsko obdobje, ki ga zaznamuje mnoštvo kriz na različnih področjih, ki se med seboj prepletajo in vplivajo ena na drugo (večinoma negativno). Evropski odgovori na polikrizo so bili do sedaj pravzaprav samoizničujoči – večje vlaganje v določena področja (oboroževanje) neposredno šibijo naše sposobnosti spopadanja z drugimi problemi (prehrambena samooskrba). Kako naj izgleda evropska prihodnost – in ali si lahko zamislimo povezano Evropo na načine, ki so drugačni od Evropske unije?
- Lorenzo Feltrin, raziskovalec na Oddelku za humanistiko Univerze Ca’ Foscari v Benetkah: Kako lahko prelomimo parazitsko vez med delom in kapitalom? Kaj je ‘kapitalocen’? Delavci imajo dvojno vlogo v kapitalističnem sistemu: so obenem temelj proizvodne moči ter razred, proti kateremu je ta moč uperjena. Skozi svoje delo so prisiljeni sodelovati v ekološki krizi, ki jih neposredno ogroža. Italijanska tradicija ‘operaisma’ vidi rešitev v tem, da se krizo naslavlja od delavstva navzgor: naj sami določajo, kaj, kdaj in kako se bo proizvajalo, z ozirom na svoje zdravje – naj jim delo služi za izboljšanje življenja, ne pa zastrupljanje. (Primer: proizvajati več avtobusov in manj avtomobilov pomeni manjši dobiček, a boljšo družbo.)
- Sinan Eden, aktivist iz portugalskega antikapitalističnega kolektiva Climáximo, soavtor nedavno izdane knjige All In: a revolutionary theory to stop climate collapse: je predstavil glavne nauke, ki jih je prinesla (po njegovem mnenju neuspešna, ampak zelo ambiciozna) kampanja za podnebna delovna mesta, ki je potekala skoraj 15 let. Med drugim je izpostavil, da podatki in dejstva sama ne nudijo dovoljšnje platforme, na osnovi katere bi lahko mobilizirali ljudi – potrebujemo emocionalno vpletene ljudi. Spregovoril je tudi o nujnosti povezovanja z delavskimi sindikati, tako z vodstvi, kot tudi z delavci, ki jih tvorijo.
- Rita Calvario, raziskovalka pri DINÂMIA’CET-Iscte, Centru za socialno-ekonomske in teritorialne študije na Univerzi v Lizboni: Kako vzpostaviti pravičen prehrambeni sistem? Hrana je temeljno izhodišče za širšo družbeno in ekološko preobrazbo – prehranski sistem je vir krivic in izkoriščanja, ampak tudi prostor odpora in možnosti, celo bojno polje za strukturne spremembe.
- Cui Sit (Margaret Jade), izredna profesorica na Inštitutu za obnovo kitajskega podeželja na jugozahodni univerzi v Chongqingu na Kitajskem: O ruralni regeneraciji na Kitajskem – pri obnovi podeželjskih okolij ne gre zgolj za obnavljanje starih kmečkih načinov preživetja, temveč za preoblikovanje razvojne usmeritve države. Prehod od rasti globalizacije k notranje zaprtemu krogu, ki poudarja ekološko varovanje naravnih dobrin ter kolektivni zadostnosti skupnosti.
- Zoi Kristina Siamanta, antropogeografinja in politična ekologinja iz Grčije: Kako razvijati post-kapitalistične energetske skupnosti? Energetska tranzicija, o kateri toliko slišimo dandanes, je mit. Bolj pravilno bi bilo govoriti o energetskih dodatkih – starim načinom pridobivanja energije (ki še zmeraj rasejo) se zgolj dodajajo novi, a jih ne zamenjujejo. Poraba energije pa še kar rase. Potrebujemo nov način razmišljanja o energiji, ki bi nehierarhično vključeval vse oblike živih bitij in življenja. Veter, sonce, voda – ne kot viri energije, ampak kot deli prvobitne mreže življenja.
- Ekaterina Čertkovskaja, raziskovalka na švedski Univerzi Lund, se je v zaključnem predavanju letošnje poletne šole osredotočila na odrast, ki ponuja izhod za družbo, v kateri so materialne dobrine sredstvo za življenje, ne življenjski cilj. Med drugim je opozorila, da se pri ‘upočasnjevanju’, ki pride skupaj z odrastjo, ne gre bati ‘recesije’ – kajti ta je namreč povezana prav s kapitalistično idejo rasti.
Posnetki predavanj so objavljeni na Focusovem Youtube kanalu ter na spletni strani poletne šole politične ekologije: politicalecology-ljubljana.si.
Avtorica fotografij je Katja Cankar.
Letošnja mednarodna poletna šola politične ekologije z naslovom »Strategije za pravični zeleni prehod« je bila četrta izvedba poletne šole znotraj projekta LIFE IP CARE4CLIMATE za krepitev zmogljivosti za prehod v nizkoogljično družbo v visokošolskem izobraževanju. Organizatorji smo: Focus, društvo za sonaraven razvoj, Umanotera, Fakulteta za družbene vede, Eko-kolektiv, Časopis za kritiko znanosti in Inštitut za ekologijo.
Več o preteklih poletnih šolah in politični ekologiji lahko preberete na naslednji povezavi: https://focus.si/tag/politicna-ekologija/.
