Ob ekstremnih vremenskih dogodkih, ki se to poletje vrstijo tako v Sloveniji kot po svetu, je nujnost pravičnega zelenega prehoda, s katerim se bomo približevali podnebni nevtralnosti, vse bolj očitna.

Evropska komisija je z Zelenim dogovorom začela proces pravičnega zelenega in digitalnega prehoda, ki naj bi bil v skladu s cilji trajnostnega razvoja kot tudi s socialnim stebrom EU. Ključni del zelenega prehoda je tudi prehod na vire energije z nižjim ogljičnim odtisom, kot na primer vetrna, hidro ali sončna energija. To je bil pomemben korak naprej, a obstaja nevarnost, da “pravičen” del zelenega prehoda ostane prešibek. 

Kaj pomeni pravičnost pri zelenem prehodu?

Energetska tranzicija oziroma zeleni prehod ne sme temeljiti le na zamenjavi energenta, ampak moramo družbene aktivnosti reorganizirati tako, da bomo živeli_e znotraj okoljskih meja. Ob tem pa je pomembno, da pri razmišljanju o “pravičnosti” zelenega prehoda ne pozabimo, da živimo v globalnem svetu in tako lahko močno vplivamo na ljudi in okolje izven Slovenije ter Evrope. Upoštevati je treba tako vpliv energenta pri izgorevanju kot tudi vpliv samega procesa proizvodnje. Ob tem, da imajo energenti, kot na primer premog ali nafta, ogromen vpliv na podnebne spremembe, ima kopanje premoga ali črpanje nafte lahko tudi hujše negativne posledice za delavce_ke ter lokalne skupnosti po svetu [1]. Ne smemo dovoliti, da se enake prakse ponovijo pri pridobivanju in predelavi surovin za zeleni prehod.

Razsežnost svetovne podnebne krize se hitro povečuje, zlasti jo občutijo staroselske in druge marginalizirane skupnosti, zato je ključno, da energetski prehod ne poteka na njihov račun. Rudarjenje za tako imenovane “prehodne minerale” (angl. Transition minerals), se povezuje s hudimi negativnimi vplivi na okolje, lokalne skupnosti, delavce_ke, korupcijo ter varnostnimi vprašanji na konfliktnih območjih. Portal za sledenje prehodnih mineralov (angl. Transition Minerals Tracker) je za obdobje 2010-2022 zabeležil 510 domnevnih zlorab, povezanih z rudarjenjem šestih ključnih mineralov za energetski prehod: kobalta, bakra, litija, mangana, niklja in cinka.

Nesorazmerno breme za staroselska ljudstva 

Ker se večina rudnin, ki so bistvene za energetski prehod, nahaja v rezervatih v bližini zemljišč staroselskih in kmečkih ljudstev ali na njih, te skupnosti občutijo največ kršitev. Globalni atlas okoljske pravičnosti (EJAtlas)  navaja, da so staroselska ljudstva prizadeta v več kot tretjini vseh okoljskih konfliktov, večino povzroča rudarski sektor. Kršitve najpogosteje vključujejo izgubo krajine (uničevanje narave, vključno z deforestacijo), izgubo sredstev za preživljanje in odvzem zemlje. Gozdovi imajo za staroselske skupnosti izjemen pomen. Zagotavljajo pitno vodo, hrano, so vir zdravil ter nudijo zavetje in dom. Hkrati pa je težko pretiravati s poudarjanjem pomembnosti zaščite gozda pri spopadanju s podnebno krizo in izgubo biotske raznovrstnosti, ki smo jima priča. Gozdovi na svetovni ravni iz ozračja vsrkajo tretjino CO2, ki ga izpuščamo v zrak s proizvodnjo energije, hrane, v industriji, pri transportu. Gozdovi, kot sta amazonski deževni gozd ali pa kongoški deževni gozd, predstavljajo eno najboljših zaščit pred segrevanjem planeta. To so biomi, ki nimajo vpliva le na vremensko dogajanje regije, ampak na podnebje na globalni ravni. Ob tem pa je več kot četrtina obtožb, ki jih spremlja Center za gospodarstvo in človekove pravice, povezanih z onesnaževanjem vode, dostopom do vode ali obojim. Zeleni prehod ne sme steči na račun gozda v drugih regijah sveta.

Za kulisami kršitve in napadi

Center za gospodarstvo in človekove pravice je v zadnjih desetih letih zabeležil 133 napadov na zagovornike_ce človekovih pravic (več kot četrtina vseh obtožb), samo za leto 2022 pa je zabeleženih 13 novih napadov. Od tega je bilo pet napadov na zagovornike_ce staroselskih prebivalcev. Po podatkih Centra za gospodarstvo in človekove pravice je rudarstvo še vedno najnevarnejši sektor za tiste, ki izražajo zaskrbljenost skupnosti zaradi neodgovornega ravnanja podjetij.

Kritično je, da je imela manj kot polovica rudarskih podjetij, povezanih z obtožbami, ki jih je zabeležil Center za gospodarstvo in človekove pravice, vzpostavljene politike za spoštovanje človekovih pravic. To je eden izmed alarmov, ki kaže, da potrebujemo pravni okvir znotraj katerega se bo zagotovila odgovornost podjetij za kršitve, ki jih povzročijo ali k njim prispevajo.

Skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami smo v Focusu v preteklosti že opozarjali na pomembnost dolžne skrbnosti podjetij pri pridobivanju kovin za izdelavo baterij, ki so ključne za zeleni prehod. Pomanjkanje pozornosti za vplive pridobivanja in predelave surovin za zeleni prehod globalnemu severu omogoča navidezno nizkocenovni zeleni prehod, ki pa za kulisami temelji na hudih kršitvah človekovih pravic in okoljskih standardov. Skupaj z organizacijami in skupnostmi iz držav, ki so bogate z viri, ponovno poudarjamo pomembnost resnično pravičnega zelenega prehoda in pozivamo vlado RS in odločevalke_ce v institucijah Evropske unije, da sprejmejo primerne postopke in zakonodajo. Med drugim je nujen zakon o kritičnih surovinah (ang. Critical Raw Materials Act), ki smiselno vključuje pravice lokalnih skupnost in drugih deležnikov_ic ter minimalne zahteve za trajnostne elemente strateških projektov pridobivanja surovin za zeleni prehod.

Elementi pravičnega prehoda ter vloga zakonodaje o dolžni skrbnosti podjetij

Resnično pravičen energetski prehod bo temeljil na treh temeljnih načelih:

  • skupna blaginja, ki v vrednostnih verigah krepi pravice delavcev in skupnosti;
  • ambiciozna zakonodaja o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti, ki omogoča zaščito človekovih pravic ter pravic delavcev_k, skupnosti in zagovornikov_c ter
  • poštena pogajanja med podjetji, delavci_kami in skupnostmi s poudarkom na načelu svobodnega, vnaprejšnjega in informiranega soglasja.

V poletnih mesecih se slovenski_e predstavniki_ce v Evropskem parlamentu že pripravljajo na pogajanja o direktivi EU o skrbnem pregledu glede trajnostnosti, ki bo eden glavnih instrumentov za naslovitev obstoječih in potencialnih kršitev. Naša pričakovanja smo junija delili z njimi v odprtem pismu, naslovljenem na Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport.

Koncept dolžne skrbnosti podjetij za izvajanje skrbnega pregleda je prvi globalni poskus naslavljanja velikih vrzeli pri varovanju človekovih pravic in okolja pred kršitvami s strani podjetij. K izvajanju se je z Nacionalnim akcijskim načrtom za gospodarstvo in človekove pravice ter s podporo prenovljenih OECD smernic za večnacionalne družbe zavezala tudi slovenska vlada.

Da bi naslovili najbolj pogoste kršitve, ki so povezane s pridobivanjem surovin za zeleni prehod, je ključnega pomena, da prihajajoča zakonodaja o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti vključuje naslednja določila:

  1. Podjetja morajo biti odgovorna za svoje vplive vzdolž celotne vrednostne verige, saj se najhujše kršitve pogosto dogajajo na dnu vrednostnih verig, kot na primer v rudnikih surovin, potrebnih za zeleni prehod. 
  2. Zakonodaja mora vključevati vse ključne mednarodne dokumente, ki ščitijo delavske in človekove pravice ter varovanje okolja. Vključno s pravico do prostovoljnega, predhodnega in informiranega soglasja ter samoodločanja in Dekaracijo Združenih narodov o pravicah staroselskih ljudstev. Hkrati je potrebna posebna zaščita za zagovornike_ce človekovih pravic. Na področju varovanja okolja mora zakonodaja upoštevati vplive na podnebne spremembe, izgubo biotske raznovrstnosti, onesnaževanje zraka, vode in tal ter druge pomembne vplive. 
  3. Podjetja bi morala na vsakem koraku skrbnega pregleda sodelovati z deležniki_cami in zagotoviti njihovo varnost, na primer z zaposlenimi ter lokalnimi skupnostmi, na katere vpliva delovanje podjetij. Poudarek bi moral biti zlasti na sodelovanju z ranljivimi posamezniki_cami ter skupnostmi.
  4. Zakonodaja mora žrtvam zagotoviti učinkovit dostop do pravnih sredstev. V primeru, da podjetje ne izpolnjuje svojih dolžnosti in pride do kršitev, mora direktiva zagotoviti, da lahko žrtve tožijo podjetje na pristojnem sodišču. Evropski parlament je v svoje stališče vključil določila, ki bi žrtvam zagotovila lažji dostop do sodišč, medtem ko države članice v Svetu s svojimi predlogi puščajo žrtve kršitev na cedilu. Poznamo številne aktualne primere, kjer so žrtve zaradi pomanjkljive zakonodaje ostale brez zaščite in povračila škode. To se mora končati.

 

Zapisala Elena Lunder, strokovna sodelavka Focusa, ki dela med drugim na kampanji Justice is Everybody’s Business.

 

[1] V Indoneziji, ki je glavni izvoznik premoga na svetu in od koder ga uvažamo tudi v Slovenijo, je švicarska nevladna organizacija Public Eye poročala o številnih kršitvah človekovih pravic in okolja. V drugem največjem deževnem gozdu na svetu se prebivalci staroselske skupine Dayak od leta 2019 naprej soočajo s krajo zemljišč ter zastrupljanjem zraka in vode. S podobnimi kršitvami se soočajo lokalna prebivalstva na območjih, kjer multinacionalna podjetja, med drugim evropska, črpajo nafto. 
V delti reke Niger so največje zaloge nafte v Nigeriji, ki jih podjetja s sedežem v EU s svojimi dejavnostmi uničujejo zaradi desetletja trajajočega iskanja nafte. Po desetletjih črpanja nafte brez primernih zaščitnih ukrepov je regija močno onesnažena, kar vpliva na njeno rastlinstvo, pridelke in ribištvo ter resno ogroža ekosisteme ter zdravje in preživetje prebivalcev_k. Skupnost je bila več let izpostavljena povišanim koncentracijam strupenih snovi v zraku, tleh, zemlji in vodi. Voda je onesnažena 900-krat nad standardi Svetovne zdravstvene organizacije.