V čem je problem?
Korporacije na vrhu dobavnih verig so odgovorne za velik del problemov v državah, ki jih opisujemo kot srednje in nizkoprihodkovne. Mnogo teh težav je posledica politik in praks multinacionalnih podjetij. To je še posebej jasno, če pogledamo na razmere v okviru verig preskrbe s hrano.
Globalni sistem preskrbe s hrano je pomemben na več ravneh: je ključnega pomena za zaposlovanje na globalni ravni, vpliva na kulturo, okolje, ohranjanje narave, mir, stabilnost in seveda prehrano. Delovne razmere v kmetijstvu so pogosto težke, nevarne, prekarne, sezonske, delavci pa so pogosto podplačani. Ljudje povsod po svetu se soočajo z izzivi pri zagotavljanju spoštovanja njihovih pravic ter pri pridobivanju odškodnin ali poravnav v primerih zlorab, ki so posledica korporativnega izkoriščanja in nenehnega pritiska po nižanju stroškov.
Predstavljamo zgolj 2 primera, ki orisujejo problematiko svetovnih verig preskrbe s hrano:
Čokolada
Vrednost globalnega trga s čokolado se je v letu 2015 gibala okoli 80 milijard ameriških dolarjev. Podatki kažejo, da vrednost trga še raste. Evropske trgovske verige štejejo kar 47% globalne prodaje v okviru verig preskrbe s čokolado. Delež, ki ga dobijo pridelovalci v Zahodni Afriki pa znaša zgolj 6,6%. Ta odstotek (za pridelovalce) se je v zadnjih nekaj desetletjih stalno nižal. Pridelovalci kakava tako pogosto ne zaslužijo dovolj, da bi lahko imeli dostojno življenje, kaj šele plačali delovni sili, ki dela na kakavovih plantažah dostojno plačo. To je med drugim posledica majhnosti kmetij, relativno nizkega pridelka in nizkih ter spreminjajočih cen kakava. Ob tem je pomembno dejstvo tudi, da je kakav rastlina, ki je občutljiva na podnebne spremembe, ki so v tem okviru le še dodatna grožnja s posledicami za najšibkejše. Zaradi pomanjkanja drugih zaposlitev morajo delavci pogosto delati cele dneve. Celo otroci so prisiljeni opuščati šolanje ter pogosto prisiljeni delati na plantažah. v letu 2015 je več kot 2 milijona otrok delalo na plantažah zgolj v Gani in Slonokoščeni obali. 500.000 otrok je delalo celo v nevarnih fazah pridelave. Vse to pa kljub (prostovoljnim) zavezam mednarodnih čokoladnih gigantov, da bodo naredili vse, da izkoreninijo otroško delo.
Več v poročilu Grenko sladka čokolada v slovenščini (povzetek) in angleščini (celotno poročilo).
Palmovo olje
Skoraj polovica izdelkov na policah supermarketov vsebuje palmovo olje. Značilnosti palmovega olja so ugodne za prehransko industrijo in so eden izmed razlogov za vse pogostejšo uporabo tega olja. Največ palmovega olja pridelajo v Indoneziji in Maleziji, kjer proizvedejo okoli 85% palmovega olja na svetovni ravni. Skoraj 70% palmovega olja prihaja iz velikih plantaž, ki jih vodijo mednarodne korporacije. Tak način proizvodnje ima ogromno negativnih okoljskih posledic, kot so deforestacija, izsuševanje močvirij, požari in ogromna poraba vode za plantaže. Vse to vodi v velike družbene probleme. Lokalni kmetje se soočajo s pomanjkanjem (pitne) vode in zaradi spremenjenih okoljskih pogojev ne morejo več gojiti lastnega pridelka. Številne vasi so uničene, saj se plantaže širijo na njihova ozemlja. Delavci na plantažah pa so podvrženi diskriminatornim zaposlitvenim praksam, kot so nedostojno plačilo, nestabilni delovni pogoji in izpostavljenost nevarnostim zaradi rabe kemičnih sredstev.
Več o problematiki palmovega olja (v slovenščini) ter v poročilu »Palm oil: environmental destruction, stolen land« v angleškem jeziku.
Mednarodni okvir podjetništva in človekovih pravic
Odgovornost vseh podjetij (in drugih) je spoštovanje človekovih pravic ne glede na to, kje imajo sedež in kje delujejo. Vse več je iniciativ in standardov, ki skušajo spodbuditi odgovornost gospodarskih družb. To so različni etični kodeksi in sistemi potrjevanja (certifikati) ter mednarodne smernice, kot so:
- Smernice OECD (organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) za multinacionalna podjetja ter smernice OECD-FAO (Organizacija za prehrano in kmetijstvo) za odgovorne kmetijske dobavne verige.
- Smernice ZN na področju podjetništva in človekovih pravic.
Skupno vsem smernicam je jasno stališče, da imajo vlade dolžnost varovanja človekovih pravic in da imajo podjetja odgovornost spoštovanja človekovih pravic in preprečevanja negativnih stranskih vplivov. Od podjetij se pričakuje, da uveljavijo dolžno skrbnost (due diligence) z namenom identifikacije, preprečevanja, blaženja in popravljanja posledic stranskih negativnih vplivov njihovega poslovanja tako na področju okolja kot tudi človekovih pravic. To velja tudi za vplive, ki jih imajo drugi gospodarski subjekti in vlade, ki so vpleteni v njihove dobavne verige ali v procese, povezane s njihovimi izdelki in storitvami.
Na žalost ostaja udejanjanje smernic s strani podpisnikov zgolj na prostovoljni ravni in odločitvah posameznih podjetij. Zlorabe človekovih pravic in uničevanje okolja so še vedno razšrjena praksa. Prostovoljne zaveze in iniciative so se izkazale kot neučinkovite. Potrebna so jasna in zavezujoča pravila, ki bodo zagotavljala spoštovanje človekovih pravic in okolja s strani podjetij, ne glede na njihov sedež in kraj delovanja. Nujno je tudi, da imajo žrtve svoj glas in dostop do sredstev, preko katerih se lahko pritožijo v primeru kršitev ter zahtevajo poravnavo povzročene škode. Zagovarjamo zavezujočo zakonodajo, s predvidenimi posledicami kršenja, učinkovite mehanizme sodne in izvensodne poravnave ter okrepljen mendarodni zakonodajni okvir, ki bo zagotavljal spoštovanje človekovih pravic in okolja v okviru poslovnih procesov.
Primeri zavezujoče zakonodaje so navedeni v angleški verziji.
Kaj bi morala narediti Evropska Unije?
EU bi morala vzpostaviti primeren zakonodajni okvir, ki bi zahteval odgovornost korporacij v primerih kršenja osnovnih pravic zaradi izvajanja poslov ter zagotoviti možnost poravnav, dostopen žrtvam teh zlorab, ne glede na nacionalne zakonodajne sisteme. Le pravno zavezujoči mehanizmi bodo zagotovili, da transnacionalne korporacije odgovarjajo za svoje aktivnosti ljudem, ki so jim bile zaradi njih kršene človekove pravice. Posamezniki bodo imeli možnost poravnav in povračil, ki izhajajo iz kršitev s strani mednarodnih korporacij, zgolj v primeru, da imajo korporacije zakonodajno obvezo spoštovanja standardov človekovih pravic.
- Zavezujoč sporazum v okviru ZN bi lahko izjasnil zakonodajne procese v kombinaciji z vzpostavitvijo mehanizmov za nadzor in izvajanje. Predstavljal bi mednarodni zakonodajni okvir, ki se ga lahko vzpostavi na nacionalni ravni. Evropska komisija in evrospski svet bi morali konstruktivno sodelovati v okviru mednarodnih pogajanj za učinkovit in zavezujoč sporazum v okviru ZN, ki bi reguliral transnacionalne korporacije in druga podjetja na področju osnovnih človekovih pravic.
- trenutni zavezujoč sistem potrebne skrbnosti (due diligence) in pravila poročanja kažejo, da ima EU potencial za promoviranje človekovih pravic na mednarodni ravni. Podobni koraki bi morali slediti na področju prehranskega sektorja. Na osnovi smernic OECD – FAO za odgovorne verige preskrbe s hrano, bi morala EU vpeljati obvezen sklop aktivnosti za spremljanje, ki bi zagotavljal osnovne pravice preko celotnih verig preskrbe s hrano.
Realne spremembe ostajajo stvar postavljanja političnih prioritet.
