Poraba energije na svetovni ravni raste in različne projekcije kažejo, da naj bi rasla tudi v prihodnje. Trenutno je bolj pravilno kot o energetski tranziciji govoriti o energetskih dodatkih – starim načinom pridobivanja energije se zgolj dodajajo novi, a jih ne zamenjujejo. Globalno gledano fosilna goriva še vedno prevladujejo in še vedno so tudi visoko subvencionirana.
Mnogi stavijo na inovacije, ki se še razvijajo, a odgovor na vprašanje, kako obrniti krivuljo glede porabe energije in emisij toplogrednih plinov, je jasen – samo z novimi tehnologijami ne bomo dosegli globoke preobrazbe, ki jo potrebujemo. Do nje lahko vodijo samo rešitve, ki bodo zmanjšale pretok materiala in energije. Namreč pomembno je, kako porabljamo energijo, ne samo, da jo proizvajamo čim več.
Rešitev na dlani
Že danes imamo na voljo tehnologije, ki omogočajo, da na drugačen način organiziramo proizvodnjo in rabo električne energije. Rešitev, ki ni oddaljena obljuba, ampak jo imamo na dlani, so energetske skupnosti, ki temeljijo na obnovljivih virih energije.
Skupnostna samooskrbna sončna elektrarna je rešitev za vse, ki niso lastniki primerne strehe, poleg tega pa so skupnostne elektrarne primernejše za omrežje kot individualna samooskrba, saj le-tega manj obremenjujejo. Znano je, da so se mnogi v Sloveniji želeli na omrežje priključiti s svojo lastno sončno elektrarno, pa so bili zaradi preobremenjenosti omrežja zavrnjeni. Distribucijsko omrežje je postalo ozko grlo uvajanja sončnih elektrarn pri nas. Skupnostne sončne elektrarne pa lahko rešujejo prav ta problem, saj imajo odjemalci več možnosti, če niso vezani na lastno streho.
Skupnostne elektrarne ob dobremu načrtovanju omogočajo boljšo izrabo kapacitet, hkrati pa prispevajo številne koristi za lokalno skupnost. Po Evropi delujejo številne dobre prakse in uspešne energetske skupnosti – združenje Rescoop.eu denimo zastopa več kot 2.500 evropskih energetskih skupnosti in okoli 2 milijona ljudi, ki so aktivni v energetskem prehodu. V Sloveniji jih imamo le nekaj, med njimi izstopa Energetska zadruga Zeleni Hrastnik. Uspešno je izvedla že dva samooskrbna projekta, v sodelovanju zadruge, Focusa in Občine Hrastnik pa je bil razvit model vzpostavljanja samooskrbnih energetskih skupnosti prek javno-skupnostnega partnerstva, ki žanje prednosti zadružnega povezovanja in soupravljanja.
Neposredna proizvodnja vpliva tudi na bolj odgovorno porabo
Najčistejša oblika energije pa je vsekakor tista, ki je ne uporabimo. V prvi vrsti je pomembno, da zmanjšamo porabo električne energije. Manj energije kot porabimo, manjša bo tudi obremenitev omrežja. Tukaj lahko energetske skupnosti veliko pripomorejo. Kot prvo, pomagajo izobraževati. Energetske skupnosti so med drugim način, kako sesti z ljudmi in jim povedati, da ima tudi njihova elektrarna vpliv na okolje, četudi izkorišča sonce ali veter, in kako odgovorno in učinkovito rabiti energijo. Ne gre samo za to, da proizvodnja poteka na okolju prijaznejši način, ampak je prav tako pomembna tudi odgovorna raba – to je neodvisno od vseh tehnologij. Poleg energetske učinkovitosti moramo tako govoriti o energetski zadostnosti.
Kot drugo, neposredno sodelovanje pri proizvodnji ima vpliv na obnašanje. O tem poročajo energetske skupnosti iz cele Evrope. Če smo vključeni v proizvodnjo oziroma hkrati lastniki, proizvajalci in odjemalci, drugače razmišljamo o porabi. Ko je enkrat proizvodnja energije v rokah ljudi, se spremeni zavest – “protrošniki” (ang. prosumers) so bolj pozorni, da je energija čim bolj učinkovito porabljena. Ena izmed pomembnih koristi energetskih skupnosti so prihranki – tako finančni kot prihranki CO2. Pri tem pa je pomembno še omeniti, da gredo skupnostne sončne elektrarne z roko v roki s prenovami za doseganje večje energetske učinkovitosti.
Kot potencialna rešitev pa se energetske skupnosti nakazujejo tudi za boj proti energetski revščini, ki je prisotna tudi v poletnem ne le v zimskem času (več o tem tukaj). V Sloveniji je energetsko revnih približno 7 odstotkov gospodinjstev oziroma 109.000 ljudi. Med najbolj ranljivimi so starejši in ženske, v zelo slabem položaju pa so tudi najemniki.
Izziv, ki ni nerešljiv
Vloga države pri spodbujanju energetskih skupnosti je, da za energetske skupnosti zagotovi minimalno enake pogoje kot za velika zasebna in državna podjetja iz energetike oziroma še več, da oblikuje podporno okolje, ki bo spodbujalo nastanek novih energetskih skupnosti. V Sloveniji potrebujemo bolje usmerjene finančne spodbude in jasen zakonodajni okvir, ki bo upošteval posebnosti skupnosti ter potencial njihove vloge na področjih, kot so ogrevanje, e-mobilnost, agregiranje ipd. Potrebujemo spodbudno okolje za razvoj in delovanje energetskih skupnosti, saj je med prebivalstvom veliko potenciala za vključevanje v energetske skupnosti in prispevek k pravičnemu zelenemu prehodu.
Seveda pa decentralizacija – da iz stanja manjšega števila velikih proizvajalcev prehajamo do večjega števila malih proizvajalcev, prinaša izzive. Predvsem je glavni izziv prilagajanje omrežja, potem pa je tukaj še izziv vpeljave shranjevanja energije – baterije in celotnega omrežja, če želimo prehod na OVE. Za usposabljanje omrežja se mora zgoditi več stvari hkrati. Najprej zmanjšanje porabe elektrike – manj energije porabimo, manjša bo obremenitev omrežja. Ustavitev rasti povpraševanja po električni energiji je ključnega pomena za prihodnost vseh nas.
Do denarja za omrežja in shranjevanje energije pa je mogoče priti med drugim z bolj pošteno distribucijo virov. Ključen člen za to je na primer obdavčitev fosilnih podjetij, luksuzne potrošnje, kot so privatna letala ali velikanski terenci, različnih multinacionalk, ki so za okolju škodljivimi praksami… V Focusu smo z nedavno analizo ugotovili, da čeprav industrija porabi znatne količine energije in veliko prispeva k emisijam toplogrednih plinov, je njen delež v okoljskih davkih relativno nizek. Breme okoljskih davkov bi bilo potrebno prenesti z gospodinjstev, ki imajo manj možnosti za davčne olajšave in prejmejo manj spodbud, na industrijo, poleg tega pa ustaviti subvencije za fosilna goriva oziroma jih preusmeriti v obnovljive vire energije.
Več o energetskih skupnostih lahko preberete tudi na naslednjih povezavah:
https://focus.si/tag/energetske-skupnosti/
https://dovoljzavse.si/wp-content/uploads/2025/03/skupnostna-energija-jan-2025-print-version.pdf
https://focus.si/kako-pridobiti-financno-podporo-za-skupnostne-energetske-projekte/
Breme prelagajo na gospodinjstva
Iz podatkov SURS za leto 2023 je razvidno, da so skupni okoljski davki znašali 1.784,51 milijona evrov. Od tega so gospodinjstva prispevala 55,6 % celotnih okoljskih davkov, industrijski sektorji pa približno 25,9 %.
Čeprav industrija porabi znatne količine energije in veliko prispeva k emisijam toplogrednih plinov, je njen delež v okoljskih davkih relativno nizek. Poleg tega ima tudi več ugodnosti, kot so brezplačni emisijski kuponi v sistemu ETS, določene subvencije za energetsko učinkovitost ter predvsem možnost prelaganja stroškov na potrošnike.
Ker gospodinjstva prispevajo največji delež okoljskih davkov, bi bilo smiselno, da bi bila sredstva iz teh virov prednostno usmerjena v podporo gospodinjstvom, ki jih najbolj bremenijo stroški zelenega prehoda, saj bi tako naredili zeleni prehod bolj pravičen in sprejemljiv.
V EU se za podporo najranljivejšim gospodinjstvom vzpostavlja Socialni sklad za podnebje, iz katerega bo sredstva črpala tudi Slovenija, vendar pa bi bilo glede na trenutne ekonomske razmere in porazdelitev dohodkov treba pomoč razširiti z najranljivejših na širši krog gospodinjstev. Življenjski stroški, zlasti stroški energentov, so v zadnjih letih močno narasli, kar pomeni, da imajo brez dodatnih podpor težave pri financiranju energetskih prenov tudi gospodinjstva s povprečnimi dohodki. Socialni sklad za podnebje in drugi mehanizmi podpore ne bi smeli biti namenjeni samo najranljivejšim skupinam prebivalstva, temveč tudi širšemu krogu gospodinjstev.
Več o tem v Focusovi analizi financiranja zelenega prehoda v Sloveniji:
https://focus.si/publikacija/pravicno-financiranje-zelenega-prehoda-v-sloveniji/
