Z javnimi uslužbenci za boljše vključevanje javnosti v prizadevanju za blaženje podnebnih sprememb

Kako v čim večjem obsegu in na čim boljši način vključiti javnost v oblikovanje ukrepov ali izvedbo projektov, da bi karseda učinkovito prispevali k blaženju podnebnih sprememb? To je pomembno vprašanje in izziv za javne uslužbence, na katerega bodo lažje odgovorili po spletni delavnici, ki smo jo izvedli 25. novembra.

V prvem delu smo prisluhnili predstavitvam strokovnjakinj s področja podnebnih sprememb, okoljskega prava, vključevanja javnosti in trajnostne mobilnosti, v drugem pa so v skupinah sodelovali in predstavljali svoje poglede ter izkušnje. Zanimivo je, da je anketa, ki smo jo izvedli med delavnico, pokazala, da 60 % udeležencev še nikoli javnosti ni vključevalo v postopke odločanja.

Uvodoma je predstavnica Ministrstva za okolje in prostor Nataša Kebe predstavila projekt LIFE IP CARE 4 CLIMATE, nato pa je Marjeta Benčina iz Focusa udeležence na kratko popeljala skozi gradivo, ki lahko javnim uslužbencem koristi pri njihovem delu: smernice za vključevanje blaženja podnebnih sprememb v politike, delovanje institucij in ravnanje posameznika.

Brez okvirnega razumevanja razsežnosti podnebnih sprememb in poznavanja problematike seveda ne moremo oblikovati ukrepov in projektov, s katerimi bi učinkovito blažili globalno segrevanje oz. k njemu vsaj ne prispevali. Dr. Renata Karba iz Umanotere je v predstavitvi z naslovom Podnebna tveganja v Sloveniji (PPT) orisala zaskrbljujoče stanje na področju podnebnih sprememb. Slovenija se segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja. V letu 2020 se je temperatura v Sloveniji povišala že za 2,3 °C glede na predindustrijsko obdobje. A ta dejstva nas ne smejo ohromiti, temveč aktivirati. V Umanoteri so pripravili dokument Politično-zakonodajno ozadje blaženja podnebnih sprememb, ki javnim uslužbencem pomaga pri spremljanju obširne in hitro spreminjajoče se podnebno-energetske zakonodaje ter načrtov ukrepov blaženja podnebnih sprememb.

Strokovnjakinja za vključevanje javnosti Tina Divjak iz CNVOS, ki je predstavljala uspešno in učinkovito vključevanje javnosti (PPT), je podala tri temeljna izhodišča: a) sodelovanje javnosti naj potekala skozi celoten postopek sprejemanja predpisov, b) proaktivno vabljenje k razpravi, kar zajema identifikacijo ključnih deležnikov in njihovo direktno vabljenje, c) obveščanje udeležencev o razlogih za upoštevanje oz. neupoštevanje njihovih pripomb. Nujno je komunicirati jasno in ljudi spraševati tisto, na kar res želimo odgovor. Vključevanje javnosti je lahko koristno za vse strani in nas lahko privede do zanimivih in uporabnih rezultatov, zato ga ne smemo zanemarjati.

Mag. Senka Šifkovič Vrbica iz PIC, okoljska pravnica, ki deluje predvsem na področju pravno-sistemske podpore nevladnim organizacijam, je nujnost vključevanja zagovornikov okolja in narave izpostavila v predstavitvi Pravica do aktivne vloge pri oblikovanju okoljsko uravnotežene družbe – Aarhuška konvencija (PPT). »Narava se ne more sama zavzemati zase, vsa naša dejanja pa imajo posledice, zato mora vsako ministrstvo upoštevati vplive na podnebne spremembe. Ni vam treba poznati vsake črke Aarhuške konvencije, ampak morate delovati v njenem duhu, tudi kot varuhi narave,« je o njej povedala ga. Šifkovič.

Ko so na Ministrstvu za infrastrukturo s spodbujanjem izdelave občinskih celostnih prometnih strategij, občine »prisilili« k vključevanju javnosti pri izdelavi teh celovitih dokumentov, so ugotovili, da veliko občin še zdaleč ni veščih vključujočih procesov. »V ta namen smo pred kratkim izdali Nacionalne smernice za vključevanje javnosti v pripravo Občinskih celostnih prometnih strategij, kot orodje za zgledno vključevanje občanov,« je povedala mag. Polona Demšar Mitrovič iz omenjenega ministrstva. V predstavitvi z naslovom Vključevanje javnosti v celostnem prometnem načrtovanju (PPT) je opisala vključevanje javnosti pri pripravi Zakona o celostnem prometnem načrtovanju, kjer so izvedli veliko več posvetovanj kot predpisano.

V delavniškem delu smo v skupinah ugotavljali, kje bi javni uslužbenci potrebovali podporo, kakšne izkušnje imajo udeleženci in kakšne so njihove ideje za komuniciranje z različnimi javnostmi. Spodaj nekaj glavnih ugotovitev.

Katere konkretne podpore potrebujejo javni uslužbenci:

• Podpora vodstva (in kako jo pridobiti): zavedanje vodstva o pomembnosti vključujočih procesov (zgodnje vključevanje javnosti prihrani velike težave v nadaljnjih fazah procesa); podpora je nato potrebna v teku celotnega procesa.
• Ob pojavu težav možnost posvetovanja s komunikologi in strokovnjaki za vključujoče procese.
• Demokratična osebnostna naravnanost ter razumevanje dodane vrednosti vključevanja javnosti za kakovostne in robustne rešitve (sprememba miselnosti in kulture).
• Znanje in veščine za realistično načrtovanje poteka procesa, vključno s pričakovanjem težav in tveganj.
• Komunikacijske veščine – usposobljenost za komunikacijo preko različnih komunikacijskih kanalov, ki so prilagojeni različnim ciljem in različnim ciljnim javnostim.
• Znanje sodelovanja s sredstvi obveščanja (novinarji, fotografi …).

Kaj so lahko dobre prakse glede proaktivnega obveščanja in vabljenja ključnih deležnikov (NVO, podjetja, stroka …):

• Prilagoditev sporočila (tako vsebine kot izbranega komunikacijskega kanala) specifičnim ciljnim skupinam.
• Osebni nagovor ključnih deležnikov.

Kaj so lahko dobre prakse glede proaktivnega obveščanja in vabljenja mlajših prebivalcev (iz splošne javnosti):

• Celoten pristop mora izpostavljati vrednost njihovega sodelovanja za vplivanje na njihovo prihodnost.
• Vključevanje preko digitalnih kanalov: izražanje mnenj in glasovanje preko spleta.
• Razmišljanje zunaj okvirjev – inovativni pristopi, ki dosežejo mlade (npr. nagradni natečaji za najboljše ideje).
• Mlade doseči v sklopu dejavnosti, ki se jih že sicer udeležujejo: tabori, športna društva, počitnice v naravi …
• Posvetovanja v okviru šolskih dejavnosti (šolski parlamenti, razredne ure …).
• Pri obveščanju in vabljenju se povezati z vplivneži, ki jih mladi spremljajo.

Kaj so lahko dobre prakse glede proaktivnega obveščanja in vabljenja starejših prebivalcev (iz splošne javnosti):

• Posvetovanja je nujno izvesti v živo.
• Zagotoviti varen prostor, v katerem se čutijo povabljene, da delijo svoje izkušnje.
• Doseči jih je mogoče preko lokalnih časopisov, infotabel …
• Za obveščanje in vabljenje se je smiselno obrniti na društva in skupine, kjer se starejši zadržujejo.
• Pomembno je, da imajo čas gradivo v miru prebrati in se ustrezno pripraviti na sodelovanje.

Kaj so lahko dobre prakse glede povratnih informacij sodelujoči javnosti glede (ne)upoštevanja njihovih pripomb, predlogov in mnenj:

• Pomembno je, da sodelujoči dobijo povratne informacije – da se postopno v družbi gradi (ne pa zmanjšuje) zaupanje v vključujoče procese.
• Tako pridobljeni prispevki kot informacije o tem, v koliki meri so upoštevani (in zakaj), morajo biti transparentni in sledljivi.

 

Vključevanje javnosti za učinkovitejše blaženje podnebnih sprememb je bila peta izmed osmih delavnic za javne uslužbence, ki se bodo v sklopu projekta LIFE IP CARE4CLIMATE (LIFE17 IPC/SI/000007) izvajale do leta 2026.

LIFE IP CARE4CLIMATE je integralni projekt, ki bo s pomočjo ozaveščanja, izobraževanja in usposabljanja ključnih deležnikov, spodbudil izvajanje ukrepov, na podlagi katerih bo Slovenija dosegla cilje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 oziroma 2030. Vodilni partner je Ministrstvo za okolje in prostor.

 

LIFE IP CARE4CLIMATE (LIFE17 IPC/SI/000007) je integralni projekt, sofinanciran s sredstvi evropskega programa LIFE, sredstvi Sklada za podnebne spremembe in sredstvi partnerjev projekta.