Večina energije, ki jo uporabljamo danes, izvira iz fosilnih goriv. Poleg onesnaženja okolja in negativnega vpliva na zdravje ljudi, ti neobnovljivi viri energije prispevajo večinski delež k problematiki podnebnih sprememb. Raba fosilnih in jedrskih goriv vodi tudi k vse bolj monopoliziranemu upravljanju z energijo. Energetski sistemi prihodnosti morajo temeljiti na uravnoteženi mešanici učinkovite rabe energije, obnovljivih virov energije, decentraliziranih omrežij ter trajnostnega življenjskega sloga. Focus zato skozi svoj program Energija spodbuja učinkovito rabo energije, rabo obnovljivih virov energije, pametna omrežja in izkoreninjenje jedrske energije.
Za prepoved frackinga v Sloveniji
Člane Odbora DZ za infrastrukturo, okolje in prostor smo pozvali k prepovedi frackinga v Sloveniji in postavitvi skrbi za okolje in zdravje ljudi v ospredje.
Slovenija v primežu mehanizma, ki ruši zakonodajno avtonomnost držav
Slovensko vlado pozivamo, naj ne popusti pritisku podjetja in postopke izpelje tako, kot to zahteva naša zakonodaja.
Evropska komisija naš projekt IDEA označila kot primer dobre prakse
Odlična ocena našega dela nam pomeni dodatno spodbudo pri naših aktivnostih na področju reševanja energetske revščine.
V evropskem skladu za pravični prehod ni mesta za fosilna goriva
62 nevladnih okoljskih organizacij poziva evropske poslance, naj glasujejo proti vključitvi plina v sklad.
Varčevanje z energijo in učinkovita raba energije sta najbolj trajnostna koraka za rešitev podnebne krize, saj trenutno staneta najmanj in prinašata najbolj učinkovita zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Potratno ravnanje z energijo je v času, ko smo priča nestabilnim in vse višjim cenam energentov, omejenosti njihovih zalog ter vse bolj očitnim posledicam spreminjanja podnebja, nespametno ravnanje. Velja si zapomniti: najboljša energija je tista, ki je ne rabiš!
Na področju URE večino svojih aktivnosti izvajamo v sklopu projektov ter kampanj in akcij. Koristne informacije je možno najti v naših publikacijah.
Prednosti OVE:
- Zmanjšujejo odvisnost od uvoženih (fosilnih) virov energije in povečujejo energetsko varnost.
- OVE prispevajo k zmanjšanju emisij CO2 in drugih negativnih vplivov na okolje (v primerjavi s fosilnimi viri).
- Spodbujajo lokalno zaposlenost in razvoj lokalnih skupnosti.
- Postajali so cenovno konkurenčni fosilnim in jedrskim virom.
- Njihova razkropljenost in dostopnost omogočata demokratizacijo energetskega sektorja in boljšo uskladitev vrste energije z lokalnimi potrebami.
Sonce
Sončna energija je neizčrpen vir energije, ki jo lahko uporabljamo pasivno (za ogrevanje in osvetljevanje prostorov) ter aktivno s sončnimi kolektorji (predvsem za ogrevanje) ter fotovoltaičnimi sistemi (proizvodnja električne energije). Slabosti izkoriščanja sončne energije se nanašajo predvsem na njeno nestanovitnost (ponoči je ni, v primeru oblačnega dneva je je na voljo veliko manj) ter cene, ki je zaenkrat še nekoliko dražja kot pri drugih virih. Prednosti se nanašajo na okoljsko sprejemljivost, neizčrpnost in brezplačnost vira, omogočanje oskrbe z energijo na odročnih področjih ter možnost proizvodnje (električne) energije na lokaciji, kjer se tudi porablja, zaradi česar ni potrebe po distribuciji in prenosu.
Veter
Vetrna energija je vektorska kinetična energija. Njena velikost je odvisna od hitrosti vetra in se povečuje približno proporcionalno s hitrostjo vetra na tretjo potenco. Tako je izkoriščanje vetrne energije zanimivo tam, kjer dosegajo vetrovi konstantno visoke hitrosti. Večina vetrnih elektrarn potrebuje veter s hitrostjo okoli 5 m/s, da prične obratovati. Pri previsokih hitrostih, običajno nad 25 m/s, se vetrne elektrarne ustavijo, da ne bi prišlo do poškodb. Maksimalne moči se dobijo pri hitrosti okoli 15 m/s. Med 15 in 25 m/s proizvedejo vetrnice največ električne energije. Pri previsokih ali prenizkih hitrostih vetra je vetrna elektrarna zaustavljena in takrat ne proizvaja električne energije. Slabost predstavlja vizualni vpliv na okolico, nestanovitnost proizvodnje električne energije, zaradi različnih vremenskih razmer, ter ob neustreznem umeščanju v prostor tudi negativni vpliv na živalske vrste, predvsem na ptice. Prednost izkoriščanja vetra je, da gre za enostavno tehnologijo, ki ne povzroča škodljivih emisij.
Hidroenergija
Predstavlja trenutno najpomembnejši obnovljivi vir energije za proizvodnjo električne energije. Pretvorba hidroenergije v električno energijo poteka v hidroelektrarnah. Količina pridobljene energije je odvisna tako od količine vode kot od višinske razlike vodnega padca. Glede na to razlikujemo različne tipe hidroelektrarn: pretočne, akumulacijske, pretočno-akumulacijske ter črpalne. Poleg različnih tipov ločimo hidroelektrarne tudi po velikosti. Male hidroelektrarne so manjši objekti postavljeni na manjših vodotokih. Ker imajo velike hidroelektrarne ponavadi izjemno škodljive vplive tako na okolje kot tudi na družbo, jih, čeprav so vodne, ponekod ne štejejo med obnovljive vire energije. Prednost rabe hidroenergije je, da ne onesnažuje okolja, objekti pa imajo dolgo življenjsko dobo in nizke obratovalne stroške. Slabost je predvsem dejstvo, da velikokrat, zaradi neustreznega umeščanja in projektiranja, predstavljajo velik poseg v okolje in imajo negativne učinke na ekosisteme.
Biomasa
K biomasi, ki se jo uporablja za energetske namene, vključujemo les in lesne odpadke, energetske rastline, rastlinska olja in druge organske dele, iz katerih je možno pridobivati energijo. V prvi vrsti je namenjena pridobivanju toplote, ki jo lahko nato uporabimo za ogrevanje ali pa tudi za proizvodnjo električne energije. Za izkoriščanje biomase so na voljo različne tehnologije in velikosti naprav (od majhnih peči do do kogeneracijskih sistemov za proizvodnjo električne energije in toplote). Prednosti biomase: če jo izkoriščamo trajnostno, gre za obnovljiv vir energije, ki zagotavlja razvoja podeželja in omogoča regionalno ali lokalno samozadostnost pri rabi energije. Slabost je predvsem dejstvo, da ob kurjenju biomase v zrak vseeno spuščamo CO2 ter druga onesnažila, ki so problematična predvsem pri napravah, ki nimajo ustreznih čistilnih naprav in filtrov.
Geotermalna energija
Geotermalna energija je toplota, ki nastaja in je shranjena v notranjosti Zemlje. Izkoriščamo jo lahko neposredno z zajemom toplih vodnih ali parnih vrelcev ali s hlajenjem vročih kamenin. Temperatura termalne vode pogojuje možnost uporabe geotermalne energije. Ločimo nizko-temperaturne (pod 150°C, uporabni za ogrevanje) in visoko-temperaturne (nad 150°C, uporabni tudi za proizvodnjo električne energije) geotermalne vire. Koriščenje geotermalne energije kot nizkotemperaturnega vira je možno v treh temperaturnih intervalih. Tako je za pridobivanje električne energije koriščenje geotermalne energije možno v zgornjem temperaturnem intervalu, za ogrevanje industrijskih in stanovanjskih hiš v srednjem temperaturnem intervalu ter za ogrevanje rastlinjakov in ribogojnic v nizkotemperaturnem intervalu.
Se pripravlja…
Jedrska energija odpira več problemov, kot jih rešuje
Čeprav naj bi jedrska energija reševala problem preskrbe s poceni elektriko, pa ob reševanju tega vprašanja pušča za seboj veliko smeti pod preprogo. Odprta vprašanja ostajajo vprašanje eksternih stroškov jedrske energije, omejenih zalog urana, jedrskih odpadkov, jedrskih nesreč, lokacij za nove jedrske elektrarne, tveganja za varnost, učinkov za zdravje ljudi. Zelo pogosto zanemarimo oziroma odmislimo vse probleme, povezane s celotnim življenjskim ciklom urana: rudarjenje in procesiranje, bogatenje urana, izdelovanje goriva, procesiranje in shranjevanje jedrskih odpadkov. Ker gre za zapletene procese z radioaktivnimi materiali se problemi pojavljajo od začetka pa do konca cikla.
Jedrska energija je tvegana in ekonomsko neupravičena naložba
Iztržek jedrske energije je premajhen glede na stroške, saj mora visoke investicije in ogromne obratovalne stroške ponavadi pokriti država. Tržno perspektivo jedrske energije so najbolj zasenčili visoki stroški. Večina reaktorjev je bila zgrajena zaradi koristi monopola in ne glede na ceno, saj so bili stroški gradnje največkrat brez pregleda preloženi na vlado oz. potrošnika. Ker je energetski trg postal konkurenčen, se mora tudi jedrska industrija postaviti na svoje noge in tukaj postane jasno, da je prihodnost jedrske energije ekonomsko neupravičena. Vse več študij dokazuje, da postaja jedrska energija vse dražja, medtem ko ostali viri energije cenejši in ekonomsko upravičeni. Investicije v jedrsko elektrarno vse bolj predstavljajo velik rizik, saj stroški gradnje in vzdrževanja ponavadi presežejo predvidene.
Stroški zapiranja jedrskih elektrarn ter odlagališč za nizko in srednje radioaktivne ter visoko radioaktivne odpadke so zaradi oddaljene prihodnosti nepredvidljivi in glede na to, da večina jedrskih elektrarn še obratuje, težko izračunljivi. Jedrska energija ima ogromne eksterne stroške, ki niso vključeni v ceno jedrske energije. To so okoljski stroški neposrednih vplivov na okolje, npr. na vodo, sam prostor, stroški povezani z radiacijo in monitoring ter stroški jedrskih nesreč. Škodo zaradi nesreče v Černobilu ocenjujejo na 170-215 milijard $.
Problematika pridobivanja urana
Pri rudarjenju urana se na površje spravlja radioaktivno uranovo rudo, ki vsebuje majhne količine urana. Nato se rudo zmelje, nadalje predela v t.i. rumeno pogačo (yellow cake), nato v večini primerov sledi prevoz v obrate za izdelavo jedrskega goriva. V okviru vseh procesov obstaja velika verjetnost razširjanja kontaminacije v okolje. Za majhno količino urana je potrebno izkopati veliko rude. Uranova ruda vsebuje med 0,1% do 0,2% čistega urana. Kupi neuporabne, odpadne rude, ki ostanejo, zaradi emisij radona ter radioaktivnih prašnih delcev ogrožajo prebivalce in okolico rudnika, tudi več sto let po zaprtju rudnikov. Kontaminirano vodo, ki nastaja pri procesih rudarjenja in procesiranja urana je potrebno neprestano črpati v zbiralnike, da ne bi prišla v stik s podtalnico. Vendar je takšna kontaminirana voda pogosto spuščena v okolico – v reke ali jezera. Ko pa zaprejo rudnike in umaknejo črpalke vode, le-ta ob visoki talni vodi pronica v podtalnico in jo kontaminira. Uranovo jalovino (material, ki nastaja pri procesu mletja in procesiranja uranove rude) zavržejo kot odpadek, večinoma jo spravijo v posebne zbiralnike ali na kupe, kjer jo pustijo, pogosto brez ustrezne zaščite, zaradi česar se kontaminacija lahko širi v okolje (predvsem zaradi vetra). Znaten je tudi vpliv radioaktivnih snovi na delavce rudnikov in okoliško prebivalstvo, zaradi česar ti v večji meri obolevajo za različnimi vrstami bolezni in raka.
Nerešeno vprašanje jedrskih odpadkov zapuščamo svojim potomcem
Znanstveniki kljub milijonskim investicijam še niso odkrili zanesljive metode ravnanja z radioaktivnimi odpadki. Nikjer na svetu še ni zagotovljenega varnega odlagališča za visoko-radioaktivne odpadke. Tako je vsa problematika prepuščena naslednjim generacijam.
Radioaktivni odpadki so snovi, katerih uporaba ni več možna ali smiselna, njihova specifična (radioaktivna) aktivnost, to je aktivnost na enoto prostornine, pa presega zakonsko določeno mejo. Nastanejo lahko v različnih agregatnih stanjih: plinastem, tekočem ali trdnem. Po aktivnosti jih delimo na nizko, srednje in visoko radioaktivne. Glede na razpadni čas radioaktivnih izotopov, ki jih vsebujejo, jih delimo na kratkožive in dolgožive. Radioaktivnost večine nizko in srednje radioaktivnih odpadkov upade na raven naravnega ozadja po približno 300 letih. Visoko radioaktivni odpadki nevarno sevajo več deset tisočletij.
Radioaktivne odpadke po aktivnosti delimo na nizko radioaktivne (NRAO), srednje radioaktivne (SRAO) in visoko radioaktivne odpadke (VRAO). Nizko in srednje radioaktivne odpadke dodatno razdelimo na tiste, ki vsebujejo znatnejše koncentracije alfa sevalcev in so zaradi tega večinoma dolgoživi, ter odpadke, ki vsebujejo v glavnem samo beta in gama sevalce z običajno krajšim razpadnim časom.
Nizko radioaktivni odpadki nastajajo med vzdrževalnimi deli. Sem spadajo zaščitna oblačila, oprema in orodje, ki je v uporabi v radiološko onesnaženih prostorih. Nanje sedajo drobni radioaktivni delci, ki so zdravju škodljivi, če pridejo v telo. Odpadke odvržejo v kovinske sode, katerih prostornino s pomočjo stiskalnic zmanjšajo. Manjši del RAO predstavljajo plinasti radioaktivni odpadki, ki jih elektrarne izpuščajo skozi dimnik. Dopustna količina izpustov naj ne bi bila prekoračena. Srednje radioaktivni odpadki so ostanki radioaktivnih nečistoč iz reaktorskega hladila jedrske elektrarne, ki se zbirajo v posebnih čistilnih filtrih. Prav tako jih odlagajo v kovinske sode. Visoko radioaktivni odpadki so izrabljeno jedrsko gorivo ali ostanki po njegovi predelavi, ki niso namenjeni predelavi. Izrabljeno gorivo ali ostanki njegove predelave imajo zelo visoko radioaktivnost, vsebovani izotopi pa dolg razpadni čas.
Problematika jedrskih nesreč
Nesreče in napake na jedrskih reaktorjih segajo že v leto 1957, ko se je zgodila nesreča UNGG reaktorja v Windscalu v Veliki Britaniji, sledila je prav tako močna nesreča tlačnovodnega reaktorja na Otoku treh milj v ZDA leta 1979. Čiščenje kontaminiranega območja po nesreči je trajalo še 15 let, ekonomski stroški so presegali milijardo dolarjev. Nesreča v Černobilu, Ukrajina, 1986, je povzročila kontaminacijo 120 000 km2, kar pomeni površino več kot šestih Slovenij. Točna ocena smrtnih žrtev ne bo nikoli znana, ocenjena je na več kot 100 000 ljudi! Evakuiranih je bilo skoraj 400 000 ljudi. Na milijone ljudi je bilo kontaminiranih, opazen pa je bil tudi znaten porast raka pri otrocih, saj so jedli visoko kontaminirano mleko in ostalo hrano. Ekonomske posledice so nepopravljive in znašajo več sto milijard dolarjev.
Leta 2011 se je zgodila jedrska nesreča v Fukušimi na Japonskem. Pred to nesrečo so jedrski strokovnjaki in strokovnjaki zagotavljali, da se takšen scenarij naravne katastrofe (močan potres in cunami) ne more zgoditi. Vendar se je, saj naravnih nesreč in njihove moči ne moremo (in ne znamo) napovedovati, prav tako ne moremo odpraviti vseh človeških napak. To pomeni, da so jedrske nesreče možne (in glede na količino reaktorjev na svetu zelo verjetne) tudi v prihodnosti. Okoljske, družbene in gospodarske posledice takšnih nesreč so skorajda neizmerljive in dolgotrajne, saj široka območja ostanejo kontaminirana še več sto let po nesreči, prav tako je še dolga leta čutiti vpliv na zdravje ljudi. V ekonomskem smislu je cena jedrskih nesreč takšna, da si jih ne more privoščiti nobeno energetsko podjetje, zato je v takšnih primerih vedno država primorana pokriti te stroške.
Nesreče se dogajajo v vseh tipih jedrskih elektrarn po celem svetu. Po Černobilu je IAEA pričela z izvajanjem programa INES (International Nuclear Event Scale), ki naj bi omogočala takojšnje informiranje v primeru jedrske nesreče. INES ima 7 stopenjsko lestvico resnosti nesreče. Od ustanovitve INES se je zgodilo že veliko nesreč stopnje 3 in 4, ki kažejo na veliko resnost. INES ne upošteva vseh dejavnikov jedrskih nesreč. Rangiranje je točno le, če ne pride do izpusta radioaktivnih snovi in če posamezne funkcije niso poškodovane. Ne vključuje pa tveganja in posledic, ki bi se lahko zgodile.
Večina energije, ki jo uporabljamo danes, izvira iz neobnovljivih fosilnih goriv (premog, nafta naravni plin). Kurjenje fosilnih goriv povzroča onesnaževanje širših razsežnosti (trdni delci, prizemni ozon, CO, SO2, NOx, kisli dež, idr.) ter prispeva izredni delež k podnebnim sprememba. Poleg okoljskih vplivov in tudi negativne ekonomske in socialne učinke, zato jih moramo nadomestiti z viri, ki so obnovljivi, dostopni in okolju prijaznejši.
Odvisnost od uvoženih virov energije, nad katerimi ima nadzor le peščica držav, je eden od vzrokov za številne konfliktne situacije in drastična nihanja cen. Vlade številnih držav aktivno podpirajo fosilno industrijo. Premog, nafta in plin so še vedno globalno subvencionirani s približno 450 milijardami ameriških dolarjev letno, kar je 5-krat več od podpor za OVE (podatki so za leto 2014). Takšna podpora povzroča izkrivljanje trga, na katerem naj bi tekmovali različni viri energije. Posledica tega je, da so obnovljivi viri energije pogosto prikazani kot ekonomsko nekonkurenčni glede na fosilne vire. Prava slika bi se pokazala šele, ko bi se umaknile vse subvencije, ki jih skrivaj ali odprto dobi industrija fosilnih goriv.