Na evropskih naslovnicah spet prevladuje gospodarska kriza, čeprav le-teh vse od svojega začetka v letu 2008 nikoli ni v resnici zapustila. Voditelji vlad se z vso močjo trudijo preprečiti prosti pad gospodarstva in nadaljnje širjenje problemov, ki jih že sedaj občutijo premnogi. Kriza se je morda resda začela v ZDA, a znake prihajajoče krize je bilo mogoče zaznati tudi znotraj Evropske unije. Vendar je kljub tem znakom našim zakonodajalcem spodletelo pri pripravi zakonodaje, regulatorjem pa je spodletela regulacija.

K sreči tega o EU in njenih voditeljih ne moremo trditi za področje podnebnih sprememb, globalnega problema, ki vse bolj ogroža našo varnost, zdravje in blaginjo. V boju proti podnebnim spremembam je EU vodilna svetovna sila. Zgodaj se je odzvala na opozorila znanstvenikov o nevarnosti podnebnih sprememb, prepoznala potrebo po globalnem odzivu ter se zavedla stroškov, ki bi jih povzročilo neukrepanje; za vse to ji vsekakor gredo pohvale. Unija se je na izziv odzvala z oblikovanjem multilateralne rešitve – bila je glavna promotorka Kjotskega protokola – obenem pa je ostalim državam postavila lasten zgled s pripravo potrebnih načrtov ter sprejemanjem ciljev za zmanjšanje emisij. A prvo ciljno obdobje Kjotskega protokola se izteka v letu 2012, zato bi EU kot nadaljna pogodbenica Kjotskega protokola tudi v času te ekonomske krize svojo pozornost morala usmeriti v prihodnost, saj bo le tako sledila svojim strateškim interesom.

Za Unijo na prihajajoči podnebni konferenci v južnoafriškem Durbanu ostajata le dve poti – da podaljša svoje zaveze v okviru Kjotskega protokola ali pa da dopusti njegov konec. Pri tem je potrebno poudariti, da podpora drugemu ciljnemu obdobju Kjotskega protokola za EU ne pomeni dodatnih zmanjšanj emisij, saj se je EU že zavezala k zmanjšanju emisij do leta 2020, ti cilji pa segajo dlje kot drugo ciljno obdobje protokola. Evropa lahko svoja dosedanja prizadevanja okrepi s podaljšanjem svojih zavez v okviru Kjotskega protokola ter tako podnebnim pogajanjem v okviru ZN vdahne novo življenje. EU si bi s takim pristopom med državami v razvoju izjemno okrepila ugled in obenem povečala zaupanje v možnost dogovora, v katerega bi bili vključeni vsi veliki onesnaževalci, v naslednjih nekaj letih. Alternativno lahko Evropa sledi politiki ZDA in prekine svojo zavezanost protokolu. A v tem primeru bo svet po letu 2012 ostal brez mednarodne podnebne zakonodaje in tudi, kar je verjetno še pomembneje, brez zagona ter zaupanja v mednarodno vodstvo, ki bi bilo sposobno nasloviti eno glavnih globalnih grožnej našega časa.

Vodilno vlogo EU v boju proti podnebnim spremembam bi težko označili kot diplomatski neuspeh. Spodbudila je masovno vlaganje v obnovljivo energijo v Evropi in po svetu ter ustvarila okvir in arhitekturo za resnično globalni dogovor. Pred petnajstimi leti se je EU odločila, da je edini način, da zaščiti svoje interese pred nevarnostjo, ki jo predstavljajo podnebne spremembe, sprejem mednarodnega dogovora. Odločitev se je izkazala za pravo, zato sledenje tej strategiji še naprej ostaja eden najpomembnejših interesov EU.

V ponedeljek, ko bodo Evropski okoljski ministri razpravljali o prihodnosti Kjotskega protokola, se tako postavlja vprašanje, če so naši okoljski ministri pripravljeni dati znak preostalemu svetu, da je EU pripravljena prevzeti vodilno vlogo. Moč Unije je zmeraj bila največja ravno takrat, kadar je sama prevzela vodenje procesov.

Evropa bo okoljsko integriteto pravil Kjotskega protokola zagotovila le, če bo jasno pokazala, da je pripravljena sprejeti nadaljevanje Kjotskega protokola. Obenem pa bo potrebno zagotoviti tudi, da bodo vsi pomembni proizvajalci emisij toplogrednih plinov na koncu postali del pravno zavezujočega režima, ki bo tako resnično prispeval k obvarovanju svetovnega podnebja in s tem tudi našega planeta.

Wendel Trio
Direktor, Climate Action Network-Europe

Barbara Kvac
Vodja programa Podnebje, Focus, društvo za sonaraven razvoj